F3ŽO ali kako se lahko zakomplicira pot do Ljubljane

Pri pregledovanju elektronske pošte sem ugledal poziv, da je moja humoristična zgodba iz natečaja izbrana med deset najboljših, in da naj odgovorim, če jo bom lahko sam prebral na Festivalu za tretje življenjsko obdobje v Cankarjevem domu v Ljubljani.
Svečani dan se je spremenil v pravo burlesko ... (fotografija je simbolična, freedigitalphotos.net)
Svečani dan se je spremenil v pravo burlesko ... (fotografija je simbolična, freedigitalphotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Medlo sem se spomnil, da sem pred nekaj meseci res poslal tekst na nek natečaj, a kaj je to bilo, mi je odletelo iz glave. Med mojimi teksti, ki so zbrani v računalniku, je večina takih, ki zasledujejo težnjo, da bi bili humoristični, vseeno pa ne morem vse te šare nositi s seboj v Ljubljano.

Imelo me je že, da bi jih poprosil, naj dobijo koga, ki bo tisto humoresko prebral, meni pa poslal priznanje po pošti. Odločilo je to, da živi blizu Ljubljane sestra moje najdražje s čudovito družino, tako da sem jo pripravil (mojo najdražjo, se razume), da me spremlja.

Po telefonu sem zvedel naslov svoje poslane zgodbe, da sem si jo lahko natisnil.
Med priprave za na pot je spadalo, da se najprej prepričam, kdaj imam nastop. Iz poslanega urnika je bilo razvidno, da se navedenega dne ob pet do enajst AMBASADORJI NASMEHA PREDSTAVIJO.

»To bo to«, sem razmišljal, čeprav je za ob dvanajstih pisalo: ZAKLJUČEK NATEČAJA ZA NAJ HUMORISTA. »Aha, takrat nam bo najbrž ministrica za kulturo pred televizijskimi kamerami podeljevala priznanja in druge nagrade«, sem bil prepričan, ter se za ta nastop še posebno svečano oblekel.

Naslednje opravilo je zahtevalo najti zanesljivo in najkrajšo pot do Cankarjevega doma, da ne bi zamudil predstavitve ambasadorjev smeha, kot so nas v urniku poimenovali. To se je zdelo najlaže preko računalnika, kjer sem vtipkal cilj in poiskal pot do njega. Natisnil sem natančno pot na dveh popisanih straneh vse od ceste E7, preko ceste H3, pa vse do Prešernove 10 in vhoda 3, navodila pa potisnil svoji spremljevalki v roke.

Vse do Ljubljane nama ni bilo treba niti pogledati v itinerar, takrat pa se je zataknilo. Čeprav sem zadnje kilometre vozil le po skrajno desnem pasu, naju nobena tabla ni usmerila na H3. Ko pa sva se peljala že tako daleč, da se je avtocesta cepila na smer proti Novemu mestu in proti Kopru, me je zaskrbelo, ali se bo dalo nekje pred Koprom obrniti nazaj proti Ljubljani, da ne bom zamudil intervjuja z ministrico za kulturo.

Z olajšanjem sem zagledal, da se bližava odcepu za Ljubljana center, in tam sva zavila.
Pripeljal sem do krožišča brez oznak kam vodi katera smer. Na to bom opozoril župana Jankovića, če se kdaj srečava.

»Ne smeš stati sredi križišča!«, me je opozorila moja najdražja. Ta, sicer tehtna pripomba, me je samo razdražila. Zapeljal sem desno na parkirišče in opazoval, če je kje kdo, ki bi me odrešil muk in me pravilno usmeril. Edina oseba v vidnem polju je bil voznik kombija, ki se je ravno spravljal za volan. Potrobil sem mu in stekel naproti. Prisluhnil mi je, ko sem mu razložil, kam sva namenjena, nekaj časa molče pogledoval od mene do moje spremljevalke in se odločil:
»Peljite za mano. Pomahal vam bom pred vhodom v garažo, kjer bom jaz zavil v levo

Zahvalil sem se in stekel do avta, nakar sva mu sledila. Ne bi znal opisati poti, po kateri naju je vodil, saj se nisem smel ozirati ne levo ne desno, da mi ne bi v kakšnem križišču ušel pred rdečim semaforjem. Zapomnil sem si samo, da so bile na mnogih mestih ceste do polovice razkopane, kovinske plošče pa so razmejevale ulico po sredini.»Torej bo v Ljubljani tudi metro?«, sem pomislil.

Sledil sem dobrotniku in se naenkrat znašel pred vhodom v podzemno garažo. Vzel sem kartico in poiskal najbližji prazen prostor. Kartico sem položil na armaturo, da je kje ne izgubim, midva pa sva se povzpela po stopnicah na ulico. Pogledal sem nazaj in prebral napis nad izhodom. »Poglej še ti, če bi jaz pozabil«, sem opomnil svojo sopotnico, čeprav mi še precej manjka do popolne demence.

Mimo naju je z odločnim korakom hitela lepo oblečena ženska z mapo pod pazduho, tako da se mi je v hipu zazdelo, da bi to lahko bila moja konkurentka za naslov najboljšega humorista, če že ne kar ministrica, ki mi bo podelila priznanje. Hitro sem se odločil in jo povprašal za smer proti Cankarjevemu domu.
»Kar pridružita se mi, saj sem sama tja namenjena!«

'Madonca', sem pomislil. 'Pa imam res srečo. Že takoj po prihodu sem spoznal ministrico, ki me bo pozneje že kot znanca obdarila z zlato plaketo, ali s čimer pač ovenčajo najboljše humoriste.' Glede tega sem skromno ostal na trdnih tleh, zavedajoč se, da ob skromnem nivoju slovenskega humorja ni tako težko biti najboljši.

Ne mislim vas dolgočasiti z opisovanjem neskončnih vrst stojnic z reklamnimi materiali in ponudbami, ki so obiskovalce zasuli z letaki, ki sva si jih podrobno ogledala zaradi obilice časa. Omenil bom samo stojnico, kjer me je moja najdražja ustavila in me nanjo opozorila.

»Kaj praviš?«

»Pravim, da bi se tudi ti lahko testiral. Je zastonj.« Pokazala je na aparat za preizkušanje sluha, kjer sem se poslušno postavil v vrsto, potem ko sem dobil napotnico z vsemi svojimi osebnimi podatki. A pred mano je že bila vrsta žensk, ki so tudi želele potešiti svojo radovednost, če je že zastonj. Nekaj časa sem čakal, potem pa obupal, misleč, da se bo vrsta čez nekaj časa skrajšala.

Po obhodu sejma še na drugi etaži sva se vrnila do tistega aparata, a je vrsta bila zdaj še daljša. Skratka, napotnico sem prinesel s seboj domov.

Nastopil je čas, da se ambasadorji smeha predstavimo.

Voditeljica z mikrofonom je poklicala na oder skupino otrok in njihovih mam, ki so imeli s seboj te ambasadorje: enega rjavega kuščarja, enega črnega psa in enega marogastega pujska.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: To pa moramo shraniti

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Alenka Kesar: Ljubezen je mogoča tudi v kasnejših letih

Nekoč smo jo spremljali preko televizijskih zaslonov, d...

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.