Veselje do športa, umetnosti, določenega poklica ... se pogosto prenašajo iz roda v rod. Kar še toliko bolj velja v družinskih podjetjih, kjer odrasli otroci slej ko prej prevzamejo vajeti podjetja v svoje roke.
Tudi v baletni šoli Pirueta, v kateri letos praznujejo že okroglo 30. obletnico, je mama Petra Žiher vodenje ene uspešnejših in večjih baletnih šol pri nas predala svojemu sinu Luku Žiher - baletnemu plesalcu, ki pa je za razliko od mame odrske deske ljubljanske Opere po večletni uspešni karieri solista zapustil sam. Tudi on si namreč bolj kot nastope na odru želi poučevati in prenašati strast do plesa na mlade.
Ko se iz poraza razvije nova priložnost za uspeh
Začetki baletne šole Pirueta segajo v začetek 90-ih let prejšnjega stoletja. Zgodba o uspehu baletne šole je zrasla iz življenjske preizkušnje njene ustanoviteljice, baletne plesalke Petre Žiher, ki ji po končani Srednji glasbeni in baletni šoli ter po prvi sezoni v baletnem ansamblu niso podaljšali delovnega razmerja.
"Sprva je bilo težko, a kmalu se je pokazala nova priložnost - postati učiteljica, kar je bila moja želja že od otroštva. Svojo pot sem tako usmerila v poučevanje ritmike in baleta na glasbeni šoli Franca Šturma.
Po deset letnih izkušnjah v razredu sem začela s poučevanjem plesnih uric v vrtcih, ki so moje avtorsko delo. Izhajajo iz razvojnih potreb predšolskih otrok in ne temeljijo na posnemanju programov za odrasle. In tako sem leta 1991 odprla svojo šolo za plesno vzgojo in balet Pirueta," je svoje začetke razkrila Petra, ki smo jo skupaj z Lukom povabili na pogovor.
Petra, kako danes vidite svojo preteklost?
Ko se danes oziram nazaj, začutim veliko hvaležnost, da sem v življenju lahko učila, plesala, delala z otroki in ustvarjala predstave v gledališču. Z učenjem sem predajala svoje znanje in vrednote, s predstavami uresničevala ideje, razmišljanja in sporočila. Otroci in starši so to prepoznali in z njihovimi priporočili se je Pirueta naglo širila.
Kljub velikim naporom in obsegu delovnih obveznosti bi se danes še enkrat odločila za to. Za predano in uspešno delo mi je bila v veliko pomoč podpora domačih.
Kakšni pa so bili vaši začetki v Pirueti?
S Pirueto sem začela počasi in na trdnih temeljih, saj sem takrat že imela družino z dvema otrokoma. Prva tri leta sem bila še vedno zaposlena v glasbeni šoli. Sočasno je šola hitro rasla in kmalu po ustanovitvi je Pirueta poleg plesnih uric v vrtcih dobila tudi prve oddelke klasičnega baleta.
Ko sem stopila na samostojno pot, se je najavil Luka. Ker je bila pot že začrtana, nazaj v redno zaposlitev nisem želela. »Midva bova zmogla«, sem mu govorila v nosečnosti in tudi sva. Tako prepričljivo, da prihaja obdobje, ko Luka nadaljuje moje delo. Takrat mi je bilo v veliko pomoč, da se je rodil med poletnimi počitnicami. Bil je nezahteven in nasmejan otrok.
Kaj je Luka najbolj navdušilo za balet in kakšna je bila njegova pot?
Luka od rojstva diha z mano in s Pirueto. Nikoli ga nisem silila v poklic baletnika, sam je namreč izrazil željo najprej po plesu, nato pa po poučevanju. Obiskoval je Konservatorij za glasbo in balet v Ljubljani, prvi razred je obiskoval z dve leti starejšimi plesalci, saj so mu bile vaje z njegovimi vrstniki preveč enostavne. V ljubljanski Operi je začel plesati že, ko je obiskoval tretji letnik Konservatorija, nato je bil pet let član baletnega ansambla, kjer so ga leta 2013 tudi redno zaposlili.
Njegova kariera solista se je naglo vzpenjala, zato sem bila presenečena, ko se je tako hitro odločil zapustiti odrske deske. Prepričana sem bila, da bo njegova plesna kariera daljša, saj je imel za naše razmere odprtih veliko možnosti, a se je odločil za poučevanje. Opažam, da ima v sebi velik pedagoški dar. Ne glede na to, da je rad plesal, še rajši poučuje. Za osemnajsti rojstni dan si za darilo ni želel nič drugega, kot to, da dobi svoj razred v Pirueti.
In kako ga vidite kot novega ravnatelja Piruete?
Verjamem, da bo Luka z vsem svojim talentom, veseljem in bogatim znanjem uspešno vodil šolo in vložil vanjo ves svoj trud. Popolnoma mu zaupam, da bo delal s srcem in po svojih najboljših močeh.
Luka, kako je prišlo do take pomembne odločitve?
Na neki točki sem si želel nov izziv. Starša sta to sprejela z razumevanjem in pričakovanjem, saj sta vedela, da bo to prej ali slej sledilo. Strinjali smo se, da bodo novi pogledi in vizija mlajše generacije Pirueto povzdignili še na višji nivo. Seveda je bilo ob slovesu nekaj čustvenih momentov, saj je bila mama Petra srce Piruete tri desetletja.
Nam že lahko zaupaš novo vizijo baletne šole Pirueta?
Temelji Piruete so trdni, ves čas pa je potrebno razmišljati o novih idejah. Zato prilagajamo programe ter sledimo željam naših otrok in staršev.
Pričeti si želimo z novim programom za malčke in mamice, kjer bi se enkrat tedensko preko klasične glasbe mama in otrok lahko še bolj zbližala in povezala. Sicer pa baletne urice pripravljamo za otroke od tretjega leta starosti, kamor otroci vstopajo sami in brez staršev.
Poleg osnovnošolcev in srednješolcev mislimo tudi na dame, ki si v zrelih letih želijo naučiti baleta, zato imamo na voljo dva programa tudi zanje.
Moja velika želja je, da bi imeli ob zaključku letošnjega šolskega leta možnost ponovno stati na odru Španskih borcev in Cankarjevega doma. Lansko leto zaradi epidemije tega namreč nismo mogli izvesti.
Luka, kako vidiš samega sebe na mestu ravnatelja?
Trenutno sem poln entuziazma in adrenalina, saj je pred novim šolskim letom vedno veliko priprav, hkrati pa imam sedaj tudi veliko novih nalog in obveznosti.
Kot ravnatelj se zavedam, da nase prevzemam odgovornost celotne šole in v veliki meri si bom prizadeval, da bom svoje delo opravljal vestno in pošteno. Zagotovo bom na začetku delal tudi kakšne napake, ki pa jih bom poskušal z opravičilom in svojo iskrenostjo tudi popraviti.