Imejmo v mislih nekoga, ki je star med 40. in 50. let z neko povprečno plačo, ki do sedaj ni nekaj posebej varčeval. Kar naenkrat se je zares zavedel, da bo njegova pokojnina verjetno precej nizka in da bi bil morda skrajni čas, da nekaj naredi na tem.
Kakšna je realna finančna ocena za njega/njo, če ne začne varčevati oz. dajati na stran finance posebej za čas upokojitve?
Zavedati se moramo, da se z upokojitvijo marsikaj spremeni. V prvi vrsti se spremeni višina prihodkov, ki je navadno precej nižja od prihodkov v aktivni dobi. V kolikor nič ne varčujemo in bomo zgolj razpolagali s pokojnino, lahko pri povprečni neto plači v višini 1.400 evrov (brez malice in prevoza), po 40-ih letih pričakujemo pokojnino v višini 889 evrov. Gre za 63,50 % odmerni odstotek, ki je trenutno v veljavi. Spremeni se standard življenja, kjer večina stroškov ne upade, temveč kvečjemu naraščajo, kot s starostjo naraščajo npr. stroški zdravstvene oskrbe.
Kako naj, torej, začne z varčevanjem? Kakšne možnosti vse obstajajo?
Glede varčevanja za pokojnino je v prvi vrsti ključno, da začnemo čim bolj zgodaj. Dejstvo je namreč, da mlajši kot smo, večji kapital imamo v času. Tako bi bilo prav, da začnemo že takoj ob prvi plači del sredstev namenjati za pokojnino. A kaj, ko je ta cilj mladim tako zelo oddaljen. Po izkušnjah o tem ne želijo nič slišati. Mislijo si:« Ah, kje je še tol. Zdaj je najprej na vrsti stanovanje, pa avto, …« Ko pa govorimo z ljudmi, ki so se ravno upokojili, pa vedno pravijo: »Ko bi jaz to prej vedel.« In tako čas mine, mi pa smo naenkrat prepozni. V kolikor bomo k varčevanju pristopili bistveno prej, imamo na voljo veliko več možnosti, kot če k temu pristopimo kasneje, saj si lahko privoščimo nekoliko več tveganja. Večje tveganje pa, kot vemo, prinaša višje donose in skladno s tem izberemo tudi optimalne rešitve za nas.
Kako zgleda dobro premišljen finančni načrt?
Dobro premišljen finančni načrt je ključnega pomena za doseganje dolgoročnih finančnih ciljev. Tukaj V prvi vrsti je potrebno najprej analizirati trenutno stanje – preveriti torej, kje smo danes in kje vse imamo rezerve. Sledi priprava na vse možne scenarije, ki se nam tekom aktivne delovne dobe lahko zgodijo in nam omogoča postavitev močnih finančnih temeljev. To pomeni, da si postavimo takšno strukturo, da bomo odporni na razne finančne »udarce«. Na morebitno bolezen, izgubo službe, selitev, … V prvi vrsti moramo torej poskrbeti za ustrezno veliko likvidnostno vrečo. Šele ko je ta polna, se lahko usmerimo v načrtovanje kratkoročnih, srednjeročnih in dolgoročnejših ciljev, med katere sodi pokojnina, nakup nepremičnine, morebitno predčasno odplačilo dolgov ... Ko imamo enkrat cilje pred sabo, pa je pomembno, da jih ovrednotimo, časovno opredelimo in določimo pot do njih. Na ta način dobimo višino naložbene vreče, katere sredstva je potrebno potem ustrezno razporediti v različne naložbene razrede.
Kljub temu, da je znano, da je za upokojitev potrebno začeti varčevati že kmalu, vas vseeno vprašam, kdaj je tisti zadnji čas, da v upokoju potem ne bomo životarili?
V kolikor želimo maksimalno izkoristiti obrestno-obrestni učinek, potem je res potrebno začeti z varčevanjem čimprej, saj je t.i. »točka preloma« okoli 42-tega leta. To je starost, ko bi lahko rekli, da pridemo do točke brez vrnitve, kar se tiče višine pokojnine, ki si jo običajno želimo. Kaj to pomeni? Ker časa (žal) ne moremo zavrteti nazaj, nam ga preprosto ostane premalo, da bi ob obstoječih mesečnih izdatkih in življenjskem stilu lahko akumulirali zadosti kapitala za pokojnino, s katero bomo ob upokojitvi lahko vsaj zadržali svoj življenjski standard. Razen, če smo se pripravljeni odreči 50 % ali več svojim mesečnim prihodkom na račun varčevanja.
Kako močan učinek ima časovna komponenta, si lahko pogledamo na naslednjem primeru: primer dveh sošolcev, ki sta ubrala vsak drugačno pot pri varčevanju za pokojnino. Janez je začel varčevati takoj ob prvi zaposlitvi in je prvih 10 let redno mesečno varčeval 100 evrov.
Miha pa je prvih 10 let več zapravil, in se šele po 10ih letih odločil, da bo varčeval 100 evrov na mesec misleč, da ima časa še dovolj. Naslednjih 30 let Janez ni varčeval več nič, medtem ko je Miha vseh 30 let varčeval po 100 evrov mesečno. Kdo ima po 40 letih več denarja? Če predpostavimo, da bi oba dosegala enak povprečni letni donos v višini 7 % letno, je odgovor Janez! Kljub temu, da je vplačal kar 3x manj, ima na koncu še vedno več privarčevanih sredstev, kot je razvidno iz tabele v nadaljevanju.
Kaj svetujete, kako nasploh optimalno razporediti svoje prihodke? Da pokrijemo vse stroške in nam še nekaj ostane za stvari, ki jih imamo radi?
Pri optimalni razporeditvi je ključno, da porabo načrtujemo v naprej. To pomeni, da ne čakamo na konec meseca, ko vidimo, ali nam potem kaj ostane, temveč ustrezne odmike in prerazporeditve naredimo že na začetku meseca. Na ta način določimo okvirje in bedimo nad tem, da bi porabili več, kot imamo na voljo. To je sicer navadno najtežje, saj smo ljudje vajeni prejeti plačo, jo porabiti in ne razmišljamo kaj dosti, ali je bila poraba optimalna ali ne. Enostavno zategnemo pas, ko vidimo, da imamo še malo sredstev na voljo. A to ni optimalno.
Zelo pomembno je, da pri načrtovanju upoštevamo osnovno pravilo 10:10:80 (10 % prihodkov moramo avtomatično usmeriti za dolgoročne cilje, drugih 10 % za kratkoročne in preostanek razporedimo tekom meseca). Na ta način bomo poskrbeli za temelje in bili pripravljeni tudi na nepredvidene odhodke. Se je pa potrebno tudi zavedati, da ni vsak mesec enak in tako ni dovolj, da dajemo na stran zgolj 20 %, temveč v določenih mesecih celo precej več.
Kaj še je pomembno, da uredimo na področju financ pred upokojitvijo (poravnamo dolgove, zapremo trajnike …)?
Pred vstopom v tretje življenjsko obdobje je nujno potrebno poskrbeti za to, da predčasno poplačamo dolgove. Težko si je namreč realno predstavljati, da bi recimo imeli 889 evrov pokojnine (kolikor smo za primer vzeli na začetku) in imeli še 250 evrov dolga (ali celo več). Enostavno bi bil ta dolg previsok in bi preveč zajedal naš proračun. Na vse to je potrebno misliti že precej prej. Ob zadolžitvi, torej ko delamo kalkulacije za različne dobe.
Poleg tega je potrebno nekaj mesecev prej (morda celo leto ali dve) preveriti kakšni so naši fiksni stroški, kakšni so variabilni in se vprašati kako bo nova realnost vplivala na naše življenje. Dejstvo je, da je življenjska doba vedno daljša, kar pomeni, da bomo pokojnino lahko prejemali 20, 30 let. V tem obdobju pa bo prišlo gotovo do potrebne obnove nepremičnine, nakupa opreme, menjave avtomobila, povišali se bodo stroški zdravljenja … V kolikor se na to ne bomo pripravili v naprej, bo lahko obdobje, ki je pred nami, zelo stresno.
Če varčujemo, nas bo čas bogato nagradil. Če pa vse življenje rešitve iščemo s pomočjo kreditov in ne varčujemo v zadostni meri, pa nas bo na koncu pošteno osiromašil.
Danes se precej govori o tem, da je pametno imeti zlato, in/ali srebro – so v teh časih res dobra naložba?
Gre za klasično vprašanje, ki bi moralo priti v poštev nekoliko kasneje. Zakaj? Ker nikoli ne smemo najprej izbirati finančnih produktov, temveč moramo najprej ugotoviti, kakšno tveganje si lahko privoščimo, kakšen profil vlagatelja smo, kakšne so naše dosedanje izkušnje, koliko let imamo pred sabo, ali bomo sami skrbeli za svojo naložbeno vrečo … Skratka tisoč in eno vprašanje, ki pogosto ostaja neodgovorjeno. In šele ko enkrat poznamo te odgovore, se lahko lotimo izbire finančnega produkta, ki nam bo pomagal do zastavljenega cilja. Pri izbiri pravega varčevanja pa je najbolj pomembno, da izberemo takšnega, kjer bomo imeli najmanj stroškov! Verjeli ali ne, pri napačni izbiri varčevalnega produkta imamo pri znesku 100 evrov mesečno v 20-tih letih lahko namesto privarčevanih cca. 57.000 evrov, stroškov za kar 20.000 evrov!
Pred kakršnimkoli sklepanjem varčevanja moramo torej najprej preveriti čisto vse stroške (skrite in manj skrite) in kaj hitro bomo dobili odgovor ne samo na gornje vprašanje, temveč na vprašanje tudi glede ostalih oblik varčevanj.