Pod vsem razočaranjem partnerji drug drugega v resnici sprašujejo: Ali lahko računam nate, se lahko zanesem nate? Ali mi stojiš ob strani? Ali se mi boš odzval/a, ko te bom potreboval/a, ko te bom poklical/a? Ali sem zate pomemben/na? Ali ti kaj pomenim? Ali me sprejemaš in ceniš? Ali me potrebuješ, se zanašaš name? Jeza, kritika in zahteve so pravzaprav klici njihovim partnerjem, prošnje po dotiku srca, da bi svoje ljubljene čustveno privabili nazaj in znova vzpostavili občutek varne povezanosti.
Prvinska panika
Teorija navezanosti uči, da je naša ljubljena oseba naše življenjsko zavetje. Ko je ta oseba čustveno nedostopna ali neodzivna, ostanemo 'na hladnem', sami in nemočni. Preplavijo nas čustva – jeza, žalost, bolečina in predvsem strah. To ni nič presenetljivega, saj vemo, da je strah naš vgrajen alarmni sistem, ki se vključi, kadar je ogroženo naše življenje. Izguba povezave z našo ljubljeno osebo ogrozi naš občutek varnosti. Takrat se sproži alarm v možganski amigdali, ki jo je Joseph LeDoux s Centra za nevroznanost na Univerzi v New Yorku poimenoval centrala strahu. To območje v obliki mandlja v srednjih možganih sproži samodejni odziv; ne razmišljamo, temveč čutimo in delujemo. Vsi občutimo nekaj strahu, ko se s partnerjem znajdemo sredi nesporazuma ali prepira. Toda za tiste, ki imamo varne vezi, ta traja zelo malo časa. Strah se hitro in z lahkoto poleže, ko ugotovimo, da nas nič ne ogroža ali da nas bo partner pomiril, če ga prosimo za to. Tiste, katerih zveze so šibkejše ali napete, pa strah lahko popolnoma prevzame. Popade nas 'prvinska panika', kot to poimenuje Jaak Panksepp z Državne univerze v Washingtonu. Nato običajno naredimo eno od dveh stvari: postavljati začnemo različne zahteve in se oklepamo partnerja, da bi nas potolažil in pomiril, ali pa se umaknemo in odtujimo, da bi pomirili in zavarovali sami sebe. Ne glede na besede, ki jih uporabimo, s temi odzivi v resnici sporočamo: »Opazi me. Bodi z mano. Potrebujem te.« ali pa: »Ne bom dovolil/a, da me prizadeneš. Sprostil/a se bom in se že nekako poskusil/a obvladati.«
Te strategije za spopadanje s strahom pred izgubo povezave so nezavedne in, vsaj na začetku, delujejo. Ko se partnerja v stiski vse bolj zatekata k njim, oblikujeta nevarno spiralo negotovosti, ki ju le še bolj in bolj oddaljuje. Vrstijo se situacije, kjer se nobeden od partnerjev ne počuti varnega; oba zavzameta obrambno držo in vsak pri sebi domneva le najslabše o drugem in o njunem odnosu. Zakaj ne slišimo klicev po pozornosti in povezanosti in se ne odzovemo ljubeče, če pa ljubimo svoje partnerje? Zato, ker večino časa nismo uglašeni z njimi; nismo pozorni nanje ali pa se ukvarjamo samo s svojim doživljanjem. Ne vemo, kako govoriti jezik navezanosti in ne znamo partnerju jasno in jedrnato sporočiti, kaj potrebujemo od njega ali da nam je mar. Pogosto smo neodločni ali nejasni zato, ker smo v resnici mi sami zmedeni glede svojih lastnih potreb. Včasih sporočamo potrebo po povezanosti, vendar jo pomešamo z jezo in frustracijo, saj se v zvezi ne počutimo samozavestne in varne. Od partnerja začnemo zahtevati, namesto da bi prosili za to, kar potrebujemo. To pogosto vodi v prepire namesto v objeme. Nekateri poskušamo zmanjšati svoje naravno hrepenenje po čustveni bližini in se namesto tega osredotočamo na dejanja, ki izrazijo naše potrebe v omejeni obliki – najpogosteje predvsem s spolnostjo. Z oddajanjem prikritih in popačenih sporočil se varujemo, tako da se nam ni treba razgaliti in pokazati, kako močno v resnici hrepenimo, hkrati pa se naši ljubezenski partnerji težje odzovejo na nas.
Vražji dialogi
Dlje časa ko se partnerja počutita nepovezana, bolj negativne postanejo njune interakcije. Raziskovalci so odkrili številne škodljive vzorce in jih poimenovali različno. Trije so po mojem mnenju najosnovnejši in jim rečem vražji dialogi oz. vražji plesi.
To so: iskanje krivca, protestna polka ter zamrznitev in beg. O njih boste več izvedeli v Prvem pogovoru. Daleč najpogostejši od teh treh je protestna polka. V tem plesu je en partner kritičen in agresiven, eden pa odsoten in zavzema obrambno držo. Psiholog John Gottman z Univerze v Washingtonu iz Seattla ugotavlja, da obstaja za pare, ki se ujamejo v ta vzorec v prvih nekaj letih zakona, več kot 80-odstotna verjetnost ločitve v štirih ali petih letih.
Vsebina je povzeta po knjigi dr. Sue Johnson: MOČNO ME OBJEM
Še več zanimivega boste našli tukaj in tukaj.