Zanimivo je, da večinoma tremo doživljamo kot sovražnico, kot nekaj negativnega, kot nekaj, kar je treba pregnati. Vendar pa je trema normalen in celo želen način vedenja pred pomembnimi situacijami. Z njo si namreč omogočamo povečano koncentracijo, budnost, učinkovitost, pozitivno pa vpliva tudi na posameznikovo motivacijo.
Tremo začnemo doživljati kot neprijetno, ko se začnemo pretirano osredotočati na v uvodu omenjene telesne občutke, s tem pa poskrbimo za dodatno zbeganost, večji dvom vase in zaskrbljenost. Kar naenkrat opazimo, da se nam po glavi mota cel kup t. i. negativnih misli, s katerimi se opozarjamo na vse, kar bi lahko šlo narobe in s tem znake treme le še dodatno okrepimo. Dodajmo temu še upad samozavesti, ki je nadvse pomembna za soočanje s stresno situacijo, in dobimo recept za katastrofo.
Poleg samozavesti na stopnjo treme vplivajo še številni drugi dejavniki: naša miselna naravnanost, pričakovanja, ki jih gojimo do sebe in ostalih oseb, vpletenih v situacijo, pretekle izkušnje ter naša ocena (ne)pomembnosti posamezne situacije. Večje kot pričakujemo, da bodo negativne posledice, če se ta ne bo izšla po naših željah, večja bo tudi trema in bolj prisotni bodo tako telesni znaki treme kot misli dvoma.
Morda velja ob tem omeniti še eno pogosto razmišljanje o tremi, in sicer: če nimam treme, pomeni, da mi za ta dogodek ni mar. Vendar pa trema ni odvisna od neke situacije ali dogodka, temveč od tega, kako doživljamo to situacijo in sebe v povezavi z njo. Bom delovala v skladu s svojimi pričakovanji, bom kos vsemu, kar se lahko pripeti, bom znala dobro povedati to, kar želim povedati itd. To so vprašanja, s katerimi poskrbimo za večjo tremo. Bolj kot namreč zaupamo vase in imamo tudi realna pričakovanja do sebe, manjša bo trema. To pa ne pomeni, da je treba tremo popolnoma izničiti, temveč je pomembno zavedanje, da je nižja mera treme pravzaprav pozitivna. V raziskavah treme pred različnimi pomembnimi dogodki so namreč ugotovili, da so se najbolje odrezali tisti, ki so čutili rahlo tremo, in ne tisti, ki je sploh niso imeli.
Če torej povzamemo – v jedru treme so pravzaprav misli strahu, dvoma in skrbi o tem, ali bomo situacijo uspešno obvladali oz. rečeno bolje, ali bomo znali obvladati sebe znotraj situacije. Te misli so tiste, ki vplivajo na doživljanje fizioloških sprememb v telesu, ki jih povezujemo s tremo, in tudi na našo govorico telesa. Osredotočenost na te spremembe v telesu in neverbalno govorico vpliva na še dodatno povečanje misli strahu, dvoma in zaskrbljenosti, to pa na še dodatno okrepitev fizioloških sprememb v telesu in govorico telesa, iz katere je moč razbrati, da izkušamo hudo tremo. Ko pridemo enkrat do te stopnje, je tako tremo res težko doživljati kot nekaj pozitivnega.
Iz zapisanega marsikdo potegne sklep: če se le naučim obvladovati svoje misli, potem težav s pretirano tremo ne bom več imel. Pa vendar to ni celotna resnica, kajti tudi misli morajo od nekod izvirati, mar ne? Kaj torej vpliva na to, kako bomo razmišljali, in kako se soočiti s tem?
Med pogostimi negativnimi vplivi na tremo so pretekle podobne izkušnje, ki smo jih ali pa jih še doživljamo kot negativne, boleče in se ob misli nanje še vedno sramujemo, jih obžalujemo, se obsojamo ipd. Pomembno je torej, da se soočimo s temi čustvi, saj so ta tista, ki so povezana z našimi mislimi.
Prav tako je pomembno, da se zavedamo svojih pričakovanj in realnosti teh. Verjamemo, da je naša celotna prihodnost odvisna le od te ene situacije in pričakujemo samo negativne posledice, če se vse ne izide dobro? Kaj pričakujemo od sebe – da bomo dali svojih 100 % ali da bomo stvar izpeljali 100-odstotno popolno? Se zavedamo, kaj sploh je odvisno od nas in kaj ni? Pričakujemo, da bomo navdušili druge ali pa se zavedamo, da obstaja realna možnost, da vsi ne bodo izkazovali enake mere navdušenja nad tem, kar bomo v dani situaciji delali? Takšna in podobna vprašanja so lahko vodilo do prepoznavanja svojih prepričanj in pričakovanj, ki so prav tako povezana z našimi misli.
Seveda pa ne moremo mimo samozavesti, tudi ta namreč močno vpliva na to, kakšne misli bomo izbirali o sebi. Se bomo bodrili in zaupali vase ali pa že vnaprej obupavali in predpostavljali, da nam tudi tokrat ne bo uspelo in nas čaka polomija. Tako kot ta je naša tudi izbira, ali bomo tremo prepoznavali kot svojo prijateljico ali sovražnico ter ali bomo v primeru slednjega naredili nekaj, da se z njo spoprijateljimo.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.