KOLUMNA: Dan slovenske knjige

V Sloveniji že od leta 1992 praznujemo Dan reformacije. Večini je za ta praznik toliko kot za lanski sneg. Ni jih ravno na pretek, ki vedo, da nam je reformacija prinesla prvo knjigo in s tem knjižni jezik, pa tudi prvo omembo pojma Slovenec.
Foto: osebni arhiv M.M.
Foto: osebni arhiv M.M.
Foto: osebni arhiv M.M. Foto: osebni arhiv M.M.
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Primož Trubar, zaslužni junak korenjak začetka vseh začetkov, je leta 1550 napisal prvo knjigo v slovenskem jeziku, Katekizem, ki je obenem tudi prva knjiga v slovenskem jeziku.

Najpomembnejše delo slovenskega protestantizma pa je po mnenju številnih strokovnjakov prevod Biblije, ki jo je Jurij Dalmatin leta 1584 dal natisniti v Wittenbergu. V času reformacije je nastal tudi prvi slovenski pravopis, Zimske urice Adama Bohoriča, ki je začrtal slovensko pisanje v naslednjih dveh stoletjih.
Pri tej, poslednji piki, bi lahko opisovanje Dneva reformacije končala.

Če pobrskamo po internetu, kaj hitro ugotovimo, da tisti, ki želijo vesoljnemu svetu sporočiti, kaj se v Sloveniji dogaja 31. oktobra, ne počnejo drugega, kot kopirajo osnovni blabla in ga delijo naprej, ne da bi se komurkoli ljubilo poglobiti v vsebino praznika, do katerega smo- kot sem že zapisala- mičkeno pišmeuhovski.

Prav nič ne bi zgrešila, če bi dodala, da imamo do njega zelo podoben odnos kot do osmega februarja, Dneva kulture. Pomembno je le, da ne gremo v službo, z vsebino pa se naj ukvarjajo tisti, ki so zato plačani. Pa bognedaj, da bi kakšna dolgočasna proslava zmešala dnevni red naših najljubših TV-oddaj, kajne?

Osebno sem- vsaj kar se knjig tiče- že od nekdaj precej trčena. Preprosto jih ljubim in prepričana sem, da je bila ljubezen položena že v gene, ker so mi- zlasti v mladosti- doma iztepali iz hlač celo s palico, pa jim ni uspelo. Spominjam se šolskih dni, s kakšnim navdušenjem sem sodelovala na različnih literarnih natečajih!
Kadar je poštar prinesel nagrado, ki je bila praviloma v knjižni obliki, sem bila najsrečnejši človek pod soncem!

Pozneje, v gimnaziji, so sošolke kupovale cigarete, moji denarni presežki pa so polnili blagajne v različnih knjigarnah, po katerih sem se hodila past, vdihavat omamen vonj po knjigah in brskat po njih.

Pri nas doma nismo bili ravno navdušeni nad partizanstvom, zato sem izkoristila vsako priložnost, da sem se dokopala do prepovedanih knjig.
V Trstu so živele tri mamine tete in kaj je bilo lepšega kot to, da sem sedla na vlak, se zapeljala do Via Colognia 13, se povzpela v zadnje nadstropje, kjer so me dame že čakale, me najprej nahranile, zraven pa preštevale moje kosti z besedami ''ubogo revše, kako vas komunisti stradajo''. Potem so mi dovolile, da sem se usedla na ''kolmkišto'', ki je stala zraven knjižne police- in do nedelje popoldan, ko sem se vračala v Ljubljano, v internat, so imele pred menoj mir. Vinko Beličič, Tine Debeljak, Mirko Javornik, Stanko Kociper, Jože Krivec, Zorko Simčič, France Balantič, Edvard Kocbek, dr. Anton Trstenjak, Alojz Rebula. Imena moje skrite mladosti ...

Nekoč sem, povsem spontano, ne da bi razmišljala o posledicah, skrila pesniško zbirko Češminov grm v torbo in jo odnesla s seboj. Šele dosti kasneje me je začel spreletavati srh ob misli, kaj bi se zgodilo, če bi me cariniki zalotili s prepovedanim sadežem.
Zdi se mi, da sem se počutila zelo podobno kot Adam in Eva, ko sta v raju trgala s prepovedanega drevesa.

Ko sem še kot otrok pisala za Mlado njivo pri Ljubljanskem Dnevniku, me je urednik, pisatelj Ferdo Godina, ob neki priložnosti potrepljal po ramenu, rekoč, Milena, nekoč boš tudi ti postala pisateljica. Besede, ki so se z zlatimi črkami zapisale v moje srce in v njem pristale na isti polici kot ljubezen do knjig.

Bilo je že pred davnimi leti, ko sem – prvič in zadnjič- potrkala na vrata neke založbe. V roki sem plašno držala rokopis knjige Pri hrastu na levo. Gospod, ki me je sprejel, je bil prav tisti dan pošteno nasajen, bevskal je name, bila sem rdeča kot kuhan rak, zaradi treme, ki se je kuhala v meni, pa me je pošteno tiščalo na stranišče. Še dobro, da me je malo kasneje tajnica spustila v njihovega, ker drugače ne vem, kako bi se vse skupaj izteklo.

Vdano, potrpežljivo in nestrpno hkrati, sem čakala na kakšen odgovor, a ga ni bilo. Niti po več kot letu dni. Oborožena z veliko bodrečih besed domačih, sem vnovič vzela pot pod noge in trkanje na posvečena vrata ni bilo nič manj mukotrpno kot prvič. Gospod me je tikal, kot bi se poznala že sto let, potem pa je zagodel proti meni, da je, žal, tekst zanič in brez veze, naj grem domov, ter raje pazim na kokoši in pomivam posodo, da ''mož ne bo hud''.
Imelo me je, da bi se zjokala, a se, na srečo, nisem. V predsobi je sedela ista tajnica kot pred slabima dvema letoma.
''Nič se ne sekirajte, gospa,'' mi je zašepetala,'' vašega pisanja sploh ni prebral. To, kar je rekel vam, pove vsakemu, ki ga ne pozna,'' je še dodala.
Pravijo, da vsaka šola nekaj stane in tudi moj zvezdniški pohod na knjižni Parnas, je dobil pošteno lekcijo, ki se mi je zalezla do kosti.
Saj ne, da bi potem pestovala svojo prizadeto in ranjeno nečimrnost. Sploh ne. Tisto knjigo, ki ''ni bila nič prida'', sem potem izdala sama in je postala celo najboljša samozaložniška knjiga leta.
Vse skupaj bi bilo celo zabavno in vzhičeno, če ne bi bilo obenem tudi trpko in boleče.
Zadnjih petindvajset let sem dobesedno živela s knjigami, pisočimi in najrazličnejšimi kulturnimi dogodki, povezanimi z njimi.

V Škofji Loki, v Kašči, sem vodila literarne večere, na katerih sem gostila najbolj znana in pomembna slovenska pisateljska peresa. Od njih sem se- pa oni zato verjetno sploh ne vedo- o tem, kakšna je slovenska literarna scena, ogromno naučila. Kakšni so slovenski pisatelji pa tudi.
Čudi me, kako malo ali nič so bili radovedni. Prišli so, ne da bi jih zanimalo kdo sem, le to je- sem in tja- kdo pobaral, kaj bo vprašan. Potem so se poslovili in četudi sem se z prenekaterimi še srečavala in se še srečujem, niso pokazali, da se poznamo.
V vsaki stvari je zmeraj tudi kaj takšnega, z najboljšimi posledicami. Bili so ''krivi'', da sem pričela pospešeno in z veliko lakoto prebirati slovenske avtorje. Zdelo se mi je, da je bilo ubiranje med skrivnostmi, ki so jih v sebi skrivale le-te, še toliko slajše in bolj razburljive, ker sem poznala tiste, ki so jih napisali.

Pobliže pa sem se- le na drug način (preko radia Sora)-,srečevala tudi s tistimi drugimi pisočimi, ki jim znani in uveljavljeni pisatelji nagajivo rečejo ''nadebudni pisatelji''.
Nikoli se mi ni zdelo škoda časa, ki sem ga preživela ob knjigah, ki so mi jih podarili. Težko bi rekla, kdo je najbližji mojemu srcu, Ana Balantič in Zoran Šteinbauer sta na vsak način med njimi.

Včasih je prosti tek na planetu knjig podoben tudi kriminalki.
Zgodilo se mi je, da sem eno od knjig tiskala pri založbi, ki sicer le ''posodi'' svoje ime, stroške pa avtor nosi sam. Verjetno sem bila veliko preveč domišljava in zaverovana vase, ker drugače se ne bi moglo zgoditi, da bi me opetnajstili za lepo število knjig, ki sem jih plačala, a so jih brez moje vednosti sami prodajali. Da o tem, da je oljna slika, ki je služila za naslovnico, še zmeraj pri njih, pa mi je nočejo vrniti, češ, da so jo ''izgubili''.

Preko pisanja sem se spoznala z mnogimi, s katerimi se srečujem na literarnih delavnicah. Pogovori, ki nas v tistih dneh povezujejo, so zmeraj nepozabni.
Ne dolgo tega sem kramljala z eno od znanih pisateljic. Za njeno knjigo je prispeval denar JAK, znana založba jo je natisnila … potem pa vse tiho je bilo. Kolikor vem, ni bilo nobenega literarnega večera, nihče ni pisal o njeni knjigi, bilo je, kot bi se napisano pogreznilo v temo.
Sama pri sebi sem sklepala, da že ne more biti drugače, založba je pokasirala denar, nekaj ga je dobil avtor- kdo bi se potem še trudil, da bi knjiga prišla med bralce?
Takrat sem sklenila, da se meni kaj takega nikoli ne sme zgoditi.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

Iz Jožičine kuhinje: Orehova gnezda

Čas je primeren za peko piškotov. V prispevku najdete e...

V zimskih dneh posezite po lanenem olju

Ali ste vedeli, da je laneno olje izredno učinkovito in...

Vremenska napoved za 2. december

Kakšno vreme se obeta?

Misel za 2. december

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Finančna pomoč za zaposlene v rizičnih delovnih skupinah

V zavarovalnici Generali so že ob prvem valu epidemije ...

NUMEROLOGIJA: Kaj nam prinaša december?

Leto 2020 se (končno) zaključuje. ODŠTEVAMO! Za mnoge j...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.