Imam to srečo, da živil na vasi, obkrožajo me super sosede, ki so tudi dobre prijateljice. Vse se počasi pomikamo proti petdesetki na torti, ene hitreje, druge malce počasneje, ena je pa že čez. Smo torej tipične ženske zgodnjih (!) srednjih let, vsaka s svojimi skrbmi in željami. Rade se družimo, naše druženje odmeva od smeha in dobre volje.
Na hitro smo se odločile, prav nenavadno, celo vse smo imele čas na isti datum, kupile karte in šle – v Logatec na predstavo Špas teatra Menopavza. Tri ure prej, seveda. Vožnja je trajala pol ure, vse smo zehale in se spraševale, zakaj tako pozno, zakaj ni predstava za ženske srednjih let ob štirih popoldan, saj ob devetih zvečer že vse spimo!
V Logatcu smo imele več kot dovolj časa, smo šle na kavo in na čaj, v miru in brez stresa tudi na stranišče, kar je za ženske pomemben podatek. Potem pa lepo počasi proti Kulturnemu domu. Parkirale smo po žensko. Ne naravnost, malo diagonalno, malo na črto, ampak, preden pričnete zavijati z očmi, nobenega dodatnega prostega parkirišča nismo ogrozile, samo po žensko smo parkirale. In nalašč nismo popravljale. Smejale smo se, le voznica je malce grizla nohte, njen mož je le poklicni šofer. Ampak, ni ga bilo zraven!
Dvorana je bila nabito polna radovednih žensk, ki so upale na uro in pol čistega smeha. No, vmes je bilo tudi nekaj moških – po kazni so morali priti, smo se strinjale. In pa Miha Kavčič! Miha, v živo si še lepši kot po televiziji. Cmooook!
Mjuzikl Menopavza se je pričel. Na oder so stopile štiri fantastične: Salome, Helena Blagne, Zvezdana Mlakar in Urška Vučak Markež. Dve igralki, ena glasbenica in – Salome.
Za pričakovati je bilo, da bo med pevskimi točkami zvezda sijala na eno in edino Heleno Blagne, da bosta v igri prednjačili Mlakarjeva in Urška! Da bo Salome s svojo prikupno nerodnostjo nasmejala. Ampak, ne. Ni bilo razlike! Vse štiri so bile fantastično popolne. Nasmejale so občinstvo, postregle z uro in pol nore zabave in četudi se je katera ali pa kateri od gledalcev ob vstopu v dvorano malce slabše počutil v svoji koži, jo je zapustil nasmejan do ušes.
Igra je bila res igra in igranje perfektno, a vsaka izmed njih je dodala košček sebe, nekaj svoje duše in zato se je videlo, da igra ni le igra, ampak resnična življenjska zgodba, v kateri se je sem ter tja našla vsaka ženska.
Me smo uživale. Se smejale in krohotale. Celo tista med nami, ki težko sedi pri miru eno uro, ker jo trga križ, je zdržala. In nobena ni več zehala in tarnala, da je zaspana. Oh, kje pa! Komedije je bilo prehitro konec, pa četudi smo se krohotale uro in pol.
Tudi pot nazaj je bila pestra. Smejale smo se, govorile ena čez drugo in polne lepih vtisov razpravljale o Menopavzi in o super igralkah. Ter seveda vse izvajale tudi Keglove vaje.
Odlično je bilo, smo sklenile v en glas in še bomo šle. Ker smeha ni nikoli preveč in ker takšni trenutki gradijo prijateljstvo. In ker smo Slovenci lahko ponosni na naše gledališke predstave in je prav, da jih podpremo s polnimi dvoranami!
Na menopavzo! Takšno in drugačno.