Kakšen je pravi odgovor teh sporočil? Ne razumem. Zakaj to počnemo? Mar ne bi bilo bolje, da bi začeli pri sebi? Ima vaš otrok, vaš vnuk pametni telefon? Ima nove hlače, ki so bile pregrešno drage in se zato ne sme umazati? Ima kdaj umazane roke od zemlje? Ga pustite plezati po drevesih? Je ves čas pod nadzorom? Se odločate namesto njega? Ste jezni, ko berete ta vprašanja?
Po družbenih omrežjih krožijo fotografije, vsi jih veselo všečkamo in jim kimamo, čez nekaj sekund pa nanje pozabimo, ne dajo nam sporočila, vrnemo se v svoj svet. Ki je prav takšen, kot ga fotografije sporočajo, pa vendar za trenutek menimo, da se nas ne dotika. Pa se.
Se spomnite fotografije, kjer mali otrok, najverjetneje nekje iz Afrike, sedi v čebru vode in je nasmejan do ušes? Poleg je napis, da je za srečo potrebno malo ali pa, da človek ne potrebuje veliko, da je srečen. Ta fotografija je pred časom krožila po facebooku in vsi smo jo veselo všečkali in kimali, da je res tako. Sedaj pa povejte, koliko izmed vas čofota v takšnem čebru? Koliko izmed vas bi udobno kopalnico zamenjali za tak čeber vode? Koliko izmed vas bi tak čeber zamenjali za nekaj dnevni dopust iz katerega pošiljate fotografije sončnega zahoda in polnega krožnika? Kje je sreča? Smo iskreni do sebe, do svojega početja? Bi se res namakali v takšnem čebru ali pa v njem namakali svoje otroke in vnuke ter jim dopovedovali, da so lahko kljub temu srečni? Se lahko istovetimo z otrokom, ki je na tej fotografiji?
Potem je tu fotografija, na kateri je primerjava. Na eni strani so otroci, ki se sankajo in smučajo, na drugi strani pa so otroci, ki imajo v rokah pametni telefon. Poleg fotografije je zapis, da mi smo imeli pravo otroštvo in k sreči nismo imeli te sodobne tehnologije. Sedaj pa mi povejte vsi tisti, ki ste všečkali to fotografijo: So vaši otroci, vnuki brez teh naprav? So si jih kupili sami ali so jim jih kupili starši, morda celi vi, stari starši? Kdo je potem kriv, da je danes otroštvo takšno, kot je? Naši otroci in vnuki, ali pa morda prav mi, ki se zgražamo nad današnjo mladino? Kdo jim pošilja sporočila, kdo jim pravi, da je to v redu, nato pa jih krca s takšnimi fotografijami?
Pa tista fotografija, ki prav tako kroži po družbenih omrežjih in na kateri je otrok, umazan od zemlje in blata. Poleg pa napis, da nekoč smo se znali igrati. Pa tista, kjer otrok pleza po drevesu in zraven napis, da nekoč smo znali strgati hlače in smo imeli kraste po kolenih. Kdo je kriv, da danes tega ni več? Otroci? Kako le? Za razvoj motorike jih starši vozijo na popoldanske urice telovadbe v zaprt prostor, ko pa otrok vidi drevo, pa ne ve, da je namenjen tudi plezanju. In da drevo, skale, gozde poti dajo največ motorike. Da padeš, se umažeš, se raniš, pa ni nič narobe, če priteče malce krvi. Mi smo stisnili zobe, zadržali solze, čez pet minut je rana prenehala peči. Ampak, kdo je kriv, da so danes otroci v telovadnicah, v nakupovalnih centrih na igralih (kamor jih vozijo zdolgočaseni starši, ki zrejo v prazno in čakajo, da bo dneva mimo), namesto, da bi uživali v naravi in si trgali hlače.
Mi smo krivi. Mi smo dovolili, da je tako. Otroci niso prav nič krivi. Sami nase bi morali uperiti prst in se vprašati, zakaj ima naš otrok, naš vnuk najbolj moderni pametni telefon, zakaj ne sme strgati hlač in zakaj ne ve, kako je, če si umazan od zemlje.
Bomo kaj ukrenili ali bomo zamahnili z roko?
Sreda je na portalu MojaLeta.si rezervirana tudi za kolumne! Pošljite nam svoje misli, svojo zgodbo, kolumno, zapis o čemerkoli in objavili bomo, vam pa podarili lepo nagrado naravne kozmetike Sevilla.
Svojo kolumno pošljite na naslov urednistvo@mojaleta.si, s pripisom Sreda je čas za kolumne! Če bo vaša kolumna objavljena, prejmete izdelek naravne kozmetike Sevilla..