Plemena, kjer družina živi skupaj, kjer spoštujejo svoje najstarejše družinske člane, se zdijo sanje. Ali pa nekaj, kar je zelo daleč. Pri nas to ni navada. Starost je nadloga, starci so nadloga. Časa zanje ni veliko. Delavni dan narekuje mladi družini, da je od jutra do večera aktivno zaposlena sama s sabo, le kdo ima čas še za starejše, za svoje starše, stare starše? Nihče. Ne krivim pa za vse to mladine. Krivim moderno dobo. Ta je kriva, da nihče nima več časa za nikogar. Da je pogovor, ki je daljši od petih minut, že nadloga. Pogledujejo na uro, se nervozno presedajo, misli jim uidejo daleč stran, tuhtajo, kaj vse morajo do noči še postoriti.
Kdaj ste se nazadnje usedli in se pogovorili. Iz oči v oči. Kdaj ste nazadnje koga dejansko poslušali in ne medtem ko je govoril, tuhtali vse drugo, le njegovih besed niste slišali, pa četudi ste vneto kimali, brez da bi enkrat pomežiknili z očmi?
Zazvoni telefon. Kliče oče, star je 72 let. Naj se oglasim ali ne? Če se bom oglasil, ga ne bom mogel odpraviti v nekaj minutah, četudi mu bom šestkrat rekel: »No, se še kaj slišiva!« On si želi le pogovora in zato mi tako vneto razlaga, kaj vse je počel čez dan, kaj meni o današnji politiki, kaj je naredila soseda in kaj dobrega je jedel. Ne razume, da nimam časa, da si ne utegnem odtrgati nekaj minut dnevno zanj, da mi je v nadlogo. Svoj čas razporedim za bolj pomembne stvari v življenju kot so starci.
Spominjam se zgodbe, ko so mladi čakali, da bo oče izdihnil. Sprva je bil ta pri hčerini družini, pa je postal odveč. Nato ga je v svoje stanovanje vzel sin. Kaj ga ne bi, oče je imel takrat že 80 let. Če mu bo usoda mila, jih bo doživel še samo nekaj - mesecev. A stari oče se ni dal. Bil je vesel in poln življenja. Sin in hči sta se naveličala čakanja na dediščino, na to, da bosta postala lastnika hiše, kjer so vsi živeli. V očetovi hiši. Pregovorila sta ga, naj gre v dom. Čeprav si tega ni želel. A je šel. Še dobro, da je šel! Tam je užival, družil se je, hodil na izlete, prav vsega se je udeležil, česar se je le lahko. Živel veselo in pozitivno. Ko je končno umrl, pa je sledil šok za sina in za hčer – izseliti se je bilo treba. Oče je svoje imetje zamenjal za srečna zadnja leta življenja. In prav je naredil. Kje pa piše, da je potrebno dati tistemu, ki te ne posluša, ki nima časa zate in kateremu si le v nadlogo. A to ne pomeni, da nanje nisi ponosen. Še vedno so tvoji otroci, še vedno jih imaš rad, le med najnujnešimi opravili na njihovem urniku te ni.
Kako malo bi bilo potrebno, morda le nedeljsko kosilo, morda le čas za čaj, ki bi se zavlekel tudi na dve uri. Saj je vseeno. Le pogovor, le bližino si želijo. Imamo čas zanje ali so nam le v nadlogo?