Nekateri so postali pravičniki, pri čemer odločno ponavljajo negotove trditve odločevalcev. Nekateri so odprto ponosni, da spadajo v posebno skupino tistih, ki tvegajo in ki naj bi jih družba končna zagledala. Upoštevala. Pa jih res? Drugi spet se podrejajo zaščitniškim zahtevam odraslih otrok: »Glej, da ne boš šel od doma, si razumel?« Ta izraz skrbi zanje nekateri radi sprejmejo, druge žali. Mnogi so v času epidemije razvili nove načine pogovorov in učenja z uporabo nove tehnologije. Študentka na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje je povedala, da zelo pogreša »sošolce«, svojo učno skupino, njihove misli. Razumljivo. Razvijamo (formiramo, socializiramo) se le v socialnem odnosu z drugimi. V študijskih skupinah starejših se odnosi gradijo v predavalnici, pa tudi tako, da se »podaljšajo v življenje« onstran praga predavalnic. Srečanja Zoom niso nadomestilo za prava fizična srečanja, socialne bližine, saj – kot pravijo – njih »skupaj preživeti čas« hrani.
Starejši niso homogena skupina. Če si pomagamo z nekaj dihotomijami: nekateri so premožni, drugi revni, nekateri so zdravi drugi lahho tudi zelo bolni,nekateri imajo partnerja, odrasle otroke, vnuke, družino, drugi so sami, ker so si tak stan izbrali, se morda ločili, morda ovdoveli. Nekateri so delovno aktivni, drugi ne. Živijo svoje, drugačno življenje. Pa vendar, kako bomo živeli v starosti, pravi Jan Sinott (2017), raziskovalka identitete, je odvisno od naših dejavnosti, osebnosti, psihičnih dispozicij, obrambnih mehanizmov. V času kriz, kakršne so epidemije, se razlike med starejšimi izkristalizirajo. Izkristalizira pa se tudi položaj posameznih družbenih skupin in razmerja med njimi.
Zdravje in občutek blagostanja sta povezana z vključenostjo v izobraževanje
Vključenost – ne le starejših – v izobraževalne programe je visoko povezana z zdravjem in občutkom blagostanja. V starosti[1] se občutek blagostanja spremeni, hierahija vrednot in psiho-socialnih potreb prav tako: varnost, zdravje, neodvisnost, samozadostnost, odnosi, prijaznost, kultura, lepota ... O blagostanju v starosti govori t.i. eudaimonic identity theory (Waterman, Schwartz, 2013). Kaj je torej blagostanje v očeh starejših? Kako lahko starejši odkrijejo svoje najboljše potenciale? Kako lahko k temu pripomore epidemija? Epidemija sproža vprašanja: »Kdaj bom zbolel? Ali bom zbolel? Kdo sem, ko sem bolan? Kako me bodo gledali drugi, če bom zbolel?« K temu lahko dodamo vprašanje: Kakšno vlogo bi pri tem imel naš socialni krog? Vsi gotovo ne bi bili deleženi izjemne pozornosti, kot denimo nedavno britanski ministrski predsednik. V kakšni družbi živimo? Ustanovitelj prve univerze za tretje življenjsko obdobje[2] je parafraziral znano poved takole: »Povejte mi, kakšen je v vaši državi odnos do starih in do mladih, in povem vam, v kakšni državi živite!«. Odnos do starih, mladih, bolnih bi lahko dejali danes. Kaj pomeni biti bolan, ko so bolni mnogi, v času epidemije? Kaj pomeni biti izključen iz družbe (ko naša življenja niso povezana z življenjem drugih, ko živimo v socialni razdalji)? To so obsežna vprašanja. Bolj kot z instrumentalnim znanjem imajo opraviti z modrostjo in eksistencialnimi vprašanji. Kar se nam sedaj dogaja, doživljamo kot nekaj, kar je nepredvidljivo, neobvladljivo, travmatično. Življenje že postaja drugačno od tistega, ki smo ga poznali. Tudi v dobrem smislu. V tem času je tudi ravnanje mnogih dihotomo. Na eni strani smo priča veliki solidarnosti, na drugi sovražnosti, grabežljivosti. Solidarnost pomeni, da drugim dajemo, kar sami imamo, drugi pa tega našega nimajo. Mnogi svoje poklicno znanje ponudijo drugim: odvetniki brezplačno svetujejo glede porušenih delovnih razmerij, igralci so se povezali v mrežo in vzpostavljajo telefonsko razmerje s starejšimi v domovih starejših,[3] nekateri pišejo starejšim, četudi jih ne poznajo, da jim olajšajo življenje v domu, da jim povedo, da so nam pomembni kot sopotniki, kot tisti, ki nas povezujejo. Evropsko združenje DANET povezuje starejše in mlade v deželah ob Donavi na temelju kulture. Partnerji Eramus+ se vabijo na »virtualne kave«, skupaj ustvarjajo vsebine na temo nesnovne kulturne dediščine – miti, legende, pripovedke evropskih držav, ki jih velja spoznati. Sosedje v mestih pečejo kruh zase in za druge. Na podobnih temeljih skupnosti generacij je zrasla tudi danes velika Slovenska univerza za tretje življenjsko obdobje, stvaritev andragogov in drugih strokovnjakov, študentov andragogike idr., nekakšen »hub« izobraževanja odraslih in starejših odraslih, ki je prostor nenehnih inovacij in uveljavljanja prakse učenja kot načina življenja.
Življenje se danes usmerja v skupnost
Življenje se danes usmerja v skupnost, tisto skupnost, ki so jo skozi zgodovino včasih cenili, drugič spet (še nedavno) teptali v prah, češ da je le tekmovalnost gonilo napredka.
Naslovna misel tega prispevka se je porodila v pogovoru s starejšo študentko na Slovenski univerzi za tretje življenjsko obdobje. Pred epidemijo je bila študentka v več študijskih skupinah, bila je prostovoljka v muzeju, tej vlogi je prilagodila svoje izobraževanje. Zdaj je sama v svojem meščanskem stanovanju. Pred epidemijo je dejala, da je starost dobro obdobje njenega življenja. Potem se je pojavil virus, ki ji je spremenil mrežo dogodkov, odnosov, občutkov, pričakovanj. Postavila so se ji nova vprašanja. In zdaj je vsak odgovor negotov. Je ta epidemija božja kazen? Skupaj smo govorili o Camusovi Kugi in o tistih dveh pridigah, ki pokažeta, kako se spremeni pridigarjev odnos do bolezni, potem ko doživi smrt otroka. V prvi pridigi je kuga še kazen. Bog se jezi. V drugi pridigi pa se duhovnik sprašuje, ni več gotov in pove, da se je motil. Velike spremembe, veliki prehodi so čas velikega učenja. Ljudje moramo izumiti nove prakse, najti nova vprašanja, nove odgovore, kajti virus je neznan in nepredvidljiv. Nevaren je, ker ga ne poznamo. Naučiti se bomo morali živeti z negotovostjo, kajti izgubljamo svet, kakršnega smo poznali. Galimberti govori o »kolektivnem žalovanju«, ki vodi v uporabo praktične modrosti (phronesis) za odločanje o tem, kaj je dobro in kaj je slabo. Bolj kot odgovore moramo razviti spretnost postavljanja pravih vprašanj za negotovo okolje.
Vsaka težava je naporna in je hkrati možnost za iskanje novega. Vodi v izražanje neosveščenega (dobrega in slabega). Včasih bi najraje zamahnili z roko in zamižali z željo, naj mine. A vemo, da ne bo minilo. Mogoče je epidemija čas, da razmislimo, kako izobraževanje starejših prispeva k razvoju nove skupnosti. V sodobnosti je človek vrednoten preko dela. Če dela/producira, je vreden, če ne dela, in celo, če mu je delo z zakonom onemogočeno, ni vreden. Stari ljudje so zaradi svojega ne-dela[4] ne-vredni. Človek je vreden, če je instrument produkcije, tako določajo ekonomske okoliščine. Starejši, ki so v času epidemije zaznani kot »tisti, zaradi katerih se je ustavila država«, postavljajo vprašanje: Ali so ekonomski cilji tudi cilji človeka? Je človek podredni pojem? Sodeč po socialnem trpljenju, ki ga povzroča nepotrebna dobičku zavezana delokalizacija proizvodnje, bi rekli, da je temu ras tako.
Naša sogovornica je dejala: »Šele na univerzi za tretje življenjsko obdobje sem postala zaljubljena v znanje. Prej sem se vedno izobraževala, ker sem se morala: za delo. In včasih se mi zdi, da me je zaradi truda za materialno podlago življenja tisto pravo življenje zaobšlo. Sedaj počnem tisto, česar si želi moje srce. In po epidemiji se želim čim prej vrniti v svojo študijsko skupino. Tam ni pomembno le, kdo sem danes, marveč tudi kdo sem bila, kdo smo bili vsi skupaj in kdo še bomo. Tam obstajam, sem vsa »cela«.
In njen odgovor na vprašanje, kaj je blagostanje: zaljubljenost v (spo)znanje.
Reference
Galimberti, U. (2011). Il segreto della domanda. Milano: Feltrinelli.
Sinnott, J. (ur.) (2017). Identity Flexibility During Adulthood. New York: Springer.
Waterman, A. S., Schwartz, S. J. (2013). Eudaimonic identity theory. V A. S. Waterman (ur.), The best within us: Positive psychology perspectives on eudaimona (str. 99 – 118). Washington: American Psychological Association.
Skubic, N. (2008) Vzgoja za pripovedništvo na Slovenski univerzi za tretje življenjsko odbdobje. Ljubljana: FF, diplomsko
[1] Obdobje, ki ga imenujemo starost večinoma – z »blagoslovom« OZN ali nacionalnih vlad – razumemo kot obdobje po 65. letu.
[2] Prva evropska univerza za tretje življenjsko obdobje je bila ustanovljena leta 1973 na Fakulteti za družbene vede na univerzi v Toulusu, ustanovitelj je bil Pierre Vellas, profesor mednarodnega prava.
[3] V obdobju starosti so različna obdobja, tako da lahko starejši odvetniki ali starejši igralci svetujejo, pripovedujejo zelo starim v domovih za starejše. Ti so, kot so dejali starejši študenti v študijskem krožku Umetnost pripovedovanja tudi sicer »močno podhranjeni z besedo«. ( Skubic, 2008)
[4] Mnogokrat so starejši zaradi neustrezne zakonodaje tudi prisiljeni v ne-delo.
Izr. prof. dr. Nives Ličen je pri nastanju Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje sodelovala leta daljnega leta 1986.
Zdaj je predstojnica Oddelka za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in oblikovalka predmeta, ki mlade ljudi
pripravlja na vlogo specialistov izobraževanja starejših.
Je avtorica številnih člankov in več monografij, pobudnica inovacij na tem področju v slovenskem in mednarodnem prostoru.
Dr. Dušana Findeisen vodi Inštitut za raziskovanje in razvoj izobraževanja pri SUTŽO
Z izobraževanjem starejših, ki ga je prva uvedla v Federativno Jugoslavijo, se ukvarja že več desetletij. Bila je izvedenka Age Platform Europe in zunanja izvedenka Evropske komisije za izobraževanje starejših. Je ustanoviteljica Šole za tretje življenjsko obdobje leta 1984 in so-ustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje, podpredsenica obdonavskega združenja DANET, avtorica več monografij in več sto člankov ter so-avtorica več kot 25 evropskih projektov na temo družbeno angažiranega izobraževanja in družbeno angažirane umetnosti starejših.