KOLUMNA: Življenje z ali brez otrok?

Zadnje čase je žal tako, da se predvsem otroci opirajo na starše. Naša družba pač ni naklonjena družini, kar brez dvoma čutimo vsi, pa naj tisti, ki načrtujejo in delijo sredstva, še tako glasno trobijo o nujnosti podpore mladim in otrokom. Že leta poslušamo prazne obljube in v meglo zavita zagotovila, da bo bolje. A če ni dela, če mladi ne morejo do stanovanj, ne morejo spodobno živeti in načrtovati, je močno ogrožena prihodnost družine.
So otroci in vnuki pomemben pečat v življenju? (foto: FreeDigitalPhotos.net)
So otroci in vnuki pomemben pečat v življenju? (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Vprašanje, ali imeti otroka ali ne, biti mama ali ne, me je zaposlovalo že ko sem bila najstnica. Živela sem v pet-članski družini, in ker nismo bili premožni, je manjkalo na vseh koncih in krajih. Moja mama, mati treh hčera, je bila prava umetnica. Znala nam je izpolniti marsikatero željo, čeprav se je morala zaradi tega odreči veliko stvarem. Med zadnjimi v bloku, kjer smo živeli, smo si lahko omislili pralni stroj, nismo imeli televizorja, kje avtomobil! Pa nas zaradi tega ni prav nič bolelo srce. Nismo hlepeli po materialnih dobrinah, četudi so imeli sosedi v bloku mnogo več kot mi, nismo zavidali, živeli smo preprosto in bili srečni s tem, kar smo imeli. Oče je zmerom trdil, da te imetje ne more narediti srečnega, če nisi srečen zaradi družine, prijateljev, osebnih dosežkov in vrednot, ki te plemenitijo. V tistih časih, pred 50 leti, je bilo pač tako – in še zdaleč nismo bili edini. Morda je bil to prvi vzvod, dobra smernica za življenje in misel, da je družina nekaj zelo zelo pomembnega. Drugi je bila odločitev, da se podam v »pedagoške« vode. Študirala sem za učiteljico in potem kar 38 let z veliko vnemo in veseljem opravljala poklic, za katerega menim, da je najplemenitejši na svetu. In če si pedagog in preživiš večino svojih dni med otroki, se ti po mojem nujno odpre velika želja, da bi bil enkrat tudi sam starš. Pridobiš tudi veliko mero empatije za mlade, ob delu spoznaš najrazličnejše »osebke« in postaneš toleranten, potrpežljiv, sprejemaš drugačnost, zraseš v razumevajočo osebo – po mojem postaneš boljši človek. Drugo je, če sediš v pisarni in prekladaš papirje, tvoj najboljši sodelavec pa je računalnik. Delo z ljudmi zahteva brez dvoma ogromno ljubezni, razdajanja, potrpljenja, tudi poguma in temeljitega premisleka.

Spomnim se, kako me je prizadelo, ko mi je ginekolog na enem številnih pregledov namignil, da imam zelo malo možnosti, da bi zanosila. Stara sem bila 22 let, a v tistih časih je bilo normalno in pričakovano, da je ženska rodila tja do 25. leta starosti. To je bilo sicer šele dve leti po poroki, a naju je z možem že pošteno skrbelo, ker nisva uporabljala nobene zaščite, pa kljub temu ni bilo nič. In vsa rodbina je neprenehoma drezala v naju z vprašanji, ali ne marava otrok, ali jih nočeva, ne želiva, ali sem morda kaj bolna ali je z možem kaj narobe … in podobno. Bilo je zelo mučno in hudo. Ginekolog je menil, da je krivo morda nekaj v moji psihi, drugič, da je mož slabše ploden in ga je pošiljal na preglede sem in tja, potem so bili osumljeni moji jajčniki in so mi jih prepihovali. Pojedla sem kopico hormonskih zdravil, zamenjala menda štiri ginekologe, preden mi je eden iz Čakovca po vseh pregledih rekel, da preprosto ne ve, kje tiči vzrok moje neplodnosti. Preprosto ni vedel. To je bilo pred 35 leti, ko so imeli zdravniki na voljo mnogo manj medicinske tehnologije kot danes. In še to mi je rekel, naj se umirim, preneham paničariti in se pretirano obremenjevati z mislijo na otroke – pa morda kaj bo. Lahko tistemu, ki kaj takega reče, hudo za tistega, na katerega je nasvet naslovljen. Nekaj podobnega so mi svetovale tudi prijateljice, a so bile te besede zame le olje na ogenj. Ne razume, kdor ni izkusil. Ne moreš se kar sprijazniti, res ne! Med sodelavkami v šoli sem imela tudi nekaj takšnih, ki mojih muk sploh niso razumele. »Danes rojevati otroke – v ta neusmiljeni kapitalistični svet? Kruto!« je rekla ena ali druga. »Pred jedrsko vojno smo, nima smisla tvegati in roditi potomce za grdo smrt,« je modrovala tretja. So pa bile tudi takšne, ki se preprosto niso želele odreči lagodnemu življenju, niso imele stalnih partnerjev in so bile kar zadovoljne s tem, da se razdajajo za tuje otroke. Tega pač nikoli nisem razumela. Imela sem sodelavko in prijateljico, ki je poskušala zanositi z umetno oploditvijo, saj jima z možem do njenega 35. leta po naravni poti ni uspelo. Vsi, ki smo ji bili blizu, smo držali pesti, da bi ratalo, pa žal ni. Ne prvič ne drugič … ne četrtič, ko je šla na poseg že na lastne stroške. Potem so ji zdravniki odsvetovali nadaljnje poskuse. Po vsem tem je postala tako depresivna, da so jo zdravniki napotili na zdravljenje in je bila devet mesecev na bolniški. Zelo hudo mi je bilo zanjo in ob njeni nesreči se je zdela moja veliko manj grozna, kot sem jo sama dojemala.

Minilo je še debelih pet let, ko sva z možem že opustila sleherno misel na skupne otroke in tuhtala, da bi morebiti kakšnega posvojila. Opustila sva tudi misel na gradnjo hiše, češ kaj neki bova z njo, če ostaneva sama, in kupila stanovanje v bloku. Pozanimala sva se, kakšne so možnosti za posvojitev, a odgovori so bili taki, da so naju povsem razorožili. Posvojitev v Sloveniji? Ni šanse! Drugo je seveda, če imaš denar, veliko denarja, pa se odpelješ kam na vzhod – v Rusijo, Ukrajino … - potem je to druga pesem. Do danes se ni kaj dosti spremenilo! Sodelavke v šoli so me tolažile, da se lahko še vse zgodi, če pa ne, pa naj mi bo v zadovoljstvo, naj me izpolnjuje to, da skrbim za tuje otroke, ki to skrb še kako potrebujejo in so je veseli, enako kot njihovi starši.

No, potem pa šok! Pri 31. letih sem zanosila. A vsi drugi so opazili prej kot jaz. Začela sem se »rediti« - tako so ugotavljale kolegice v šoli in bilo mi je čudno. Nisem imela nobenih nosečniških težav, niti jutranje slabosti ne. Začela sem preštevati kalorije in paziti na prehrano, se rekreirati, »redila« sem se pa še kar dalje. Če ne bi bilo običajnega rednega pregleda pri ginekologu (ker sem ves čas goltala hormonske tablete, sem hodila na preglede vsake 4 mesece), bi menda prej tekla rodit, kot bi sploh ugotovila, da sem RES noseča. Še danes se z možem nareživa, ko obnavljava takratne dogodke! Otrokoma o tem sploh nisem spregovorila, ker bi me najbrž ožigosala za popolno trapo. V glavnem: uspelo mi/nama je, in ko je ultrazvočni pregled pokazal, da nosim dvojčka, sem vriskala od sreče. Mislim, da ženske, ki pridemo tako težko in po zelo dolgi poti do otrok, čisto drugače sprejmemo starševstvo kot druge. Z večjo mero odgovornosti, skrbi, z več strahovi v zvezi s prihodnostjo naraščaja. Lahko rečem, da sva se z možem po rojstvu sinov za debelih deset let odrekla vsemu, kar je povezano z zabavo izven domačega doma, ponočevanjem, družabnimi srečanji, še potovanja sva omejila le na počitnice ob morski obali. Nikoli nisva puščala otrok v varstvo drugim, babici sta bili edini, ki sta kakšnikrat vskočili, ko sta bila bolna in nista mogla iti v vrtec ali v šolo. Na srečo živimo v istem kraju, tako sta bili babici pri roki, če se je pokazala potreba. Marsikdo ne ve, kako dragocena je pomoč starih staršev. Sploh te dni, ko imajo mladi pogosto jako nenavaden delovni urnik, se mnogi tudi vozijo v oddaljenejše kraje in je res zlata vredno, če imaš pri roki nujno prvo pomoč, ko jo potrebuješ. Tudi sama sem zmerom sanjala, da mi bo dano čuvati vnuke, da jih ne bo treba takoj po porodniški vključevati v vrtec, a nimam te sreče. Oba sinova živita z družinama 100 kilometrov proč in tako se vidimo le ob vikendih.

Vsekakor je sreča imeti otroke, sreča in velikanska odgovornost, o tem ni dvoma. Razdajati se, ljubiti, spremljati razvoj otrok in vnukov – to se mi zdi pomemben del smisla življenja. Četudi so časi neusmiljeni, čeprav nas vse prežemajo strahovi v zvezi s prihodnostjo, so otroci nek trden steber, upanje, smisel, za katerega se boriš, del tebe, ki pomeni tvoje nadaljevanje, steber, na katerega se lahko opreš v stiski – oni pa seveda nate. Zadnje čase je žal tako, da se predvsem otroci opirajo na starše. Naša družba pač ni naklonjena družini, kar brez dvoma čutimo vsi, pa naj tisti, ki načrtujejo in delijo sredstva, še tako glasno trobijo o nujnosti podpore mladim in otrokom. Že leta poslušamo prazne obljube in v meglo zavita zagotovila, da bo bolje. A če ni dela, če mladi ne morejo do stanovanj, ne morejo spodobno živeti in načrtovati, je močno ogrožena prihodnost družine. Pa zaradi tega žal nikogar ne boli glava! Ni čudno, da preostane mladini le eno – tujina! Groza – mar ne?
Morda te zanima tudi:

Na kakšen način, lahko upokojenec nastopa na trgu dela?

Vsak dodaten evro na računu je še kako dobrodošel, še p...

Misel za 26. september

Portal MojaLeta.si vam vsako jutro podarja pozitivno mi...

Kdo ima prav?

Zadnje čase opažam, kako pogosto mnenja drugih jemljemo...

Trik, ki hitro odpravi temne kolobarje pod očmi

Če imate težave s temnimi kolobarji okrog oči, preizkus...

3 razlogi, ki vas bodo prepričali, da boste pogosteje posegli po teh zdravih semenih

Si kdaj privoščite bučna semena? Ko boste prebrali, kak...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Barbara Bizovičar

Barbara Bizovičar
popotnica


"Sklenila sem, da ne bom več sanjala o življenju, ampak svoje sanje živela!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.