Vse to so kvalitete, ki jih razvijemo z redno meditacijo. Občutimo to, kar kot duše v svojem bistvu pravzaprav smo – varni, sprejeti, ljubljeni, radostni, srečni in notranje mirni, ker zaupamo. Meditacija prispeva tudi k povečanju občutka notranje moči in zavedanja, da smo več kot le fizično telo.
Osho podaja nekoliko bolj pojasnjevalni opis meditacije, in sicer pravi: »Meditacija je stanje brez uma, je stanje čiste zavesti, brez vsebine.« Mnogi meditacijo definirajo kot stanje notranjega miru.
Kaj je moja definicija meditacije? Zame je meditacija čas, ki ga lahko namenim samo sebi, čas, v katerem poskrbim za svojo sproščenost in dobro počutje. Je čas, v katerem čutim»mir, ki ga čutimo, kadar v našem umu ne divjajo misli, kadar damo ego na stran in se zavemo, da nismo fizično telo, temveč zavest,« kot pravi Osho. Tega ne dosežem nujno z nepremičnim sedenjem, zato meditacije že dolgo ne enačim več le s tem. Meditacijo mi tako na primer predstavlja tudi sprehod po gozdu, plavanje v morju, nekje stran od vrveža plaže, opazovanje narave in še kaj bi se našlo.
Kaj ni meditacija?
Meditacija ni odganjanje svoji misli iz uma, temveč je opazovanje uma, ki je skrit pod mislimi. Tom Stone v svoji knjigi z naslovom Kako? poda čudovito prispodobo, s katero razloži, kako izvajati tehniko GAP – tehniko za vstop v stanje čiste zavesti. Bralca spodbudi, naj si čisto zavest predstavlja kot nebo, ki ga včasih malo bolj, drugič pa malo manj prekrivajo oblaki. Ti so pravzaprav prispodoba za naše misli.
Če se navežemo na misel Deepaka Chopre, ki pravi, da meditacija ni način za utišanje uma, temveč način, s katerim tišino, ki je že del našega uma, poiščemo v množici vseh vsakodnevnih misli, si tišino lahko predstavljamo kot nebo, po katerem se občasno pojavljajo oblaki v obliki naših misli. Temni, deževni oblaki predstavljajo misli, ki v nas vzbujajo skrb, beli in puhasti pa misli, ki v nas zbujajo prijetne občutke. Ne enih ne drugih ne podimo z neba (tudi če poskušamo, nam to ne bo uspelo in enako velja za naše misli), temveč jih le opazujemo. Na enak način lahko opazujemo, kako misli počasi potujejo po nebu našega uma, dokler se ne izgubijo iz našega vidnega polja.
Meditacija prav tako ni intenziven proces razmišljanja ali osredotočanja na eno stvar. Koncentracijo sicer uporabljamo kot del začetkov meditiranja, saj tako lažje umirimo svoje misli, vendar pa sama po sebi ne pomeni meditacije. Redna praksa nam bo to zelo hitro potrdila in ugotovili bomo, da pravzaprav niti ne čutimo več potrebe po tem, da bi se na nekaj osredotočili.
Sama sem meditacijo dolgo enačila s sproščanjem, ki je del velikega števila meditacij. Sproščanje je naravni rezultat umiritve uma in tega, da za nekaj trenutkov prenehamo razmišljati o vsem, kar bi morali biti, delati ali reči, in o vsem, kar bi morali še postoriti itd., kar pa ne pomeni, da je sproščanje enako meditaciji.
* Iz e-priročnika Meditiram
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu boste našli tukaj in tukaj, na voljo pa so tudi njene meditacije, ki jih najdete tukaj in tukaj.