Nekateri so bili mnenja, da imamo motivacijo vsi in da je pri enih močnejša, pri drugih pa šibkejša ter da na to vpliva tudi vzgoja. Drugi so menili, da je motivacija nekaterim prirojena, da je dedna in jo zato nekateri imajo in drugi ne.
Kaj pa menite vi? Kako bi opisali sebe – kot motivirane? Morda kot zelo ali pa kot malo manj motivirane?
Kaj če vam rečem, da smo vsi zelo motivirani? Bi mi verjeli? Prav to je namreč nekaj, v kar verjamem jaz. Verjamem, da smo vsi zelo zelo motivirani in to celo motivirani, da dosežemo isto stvar – dobro počutje. Vsi smo motivirani početi stvari, v katerih prepoznamo svoje dobro počutje, torej v različnih stvareh. Motivacija je nekaj, kar je prirojeno vsem. Vprašanje pa je ali v življenju ozavestimo, kaj je tisto, v čemer prepoznamo nekaj dobrega zase.
Nekateri so zelo motivirani za vsakodnevni jutranji tek – v tem prepoznajo koristi in način doseganja svojega dobrega počutja. Drugi so zelo motivirani za jutranje poležavanje – v tem prepoznajo koristi zase in način, kako začasno doseči svoje dobro počutje. A oboji so motivirani, celo zelo motivirani, razlika je le v aktivnosti, ki je v jedru njihove motivacije.
Če je to, kar pravim, res, kako to, da potem ne najdemo motivacije, da bi se lotili nečesa, s čimer že tako dolgo odlašamo. Kako to, da ne najdemo motivacije za nekaj, za kar na razumski ravni jasno vemo, da nam bo koristilo? Odgovor se skriva v tem, da v odlašanju prepoznamo korist. Čeprav ljudje trdijo, da jim odlašanje ne prinaša nič dobrega, pa ni tako.
A odlašanju se lahko zoperstavimo tudi tako, da razvijemo navado samomotivacije, pri kateri je ključno, da sledimo trem korakom. Prvi korak je postavljanje ravno pravih izzivov. To so izzivi, ki jih zaznavamo kot ravno prav zahtevne in pri katerih se zavedamo, da jih z nekaj truda lahko osvojimo. Če so izzivi preveč enostavni, če ne zahtevajo truda, jih bomo doživljali kot dolgočasne in nam pravzaprav niti ne bodo v izziv. Tako kot bodo negativno na motivacijo vplivali prelahki izzivi, bo enak rezultat tudi pri izzivih, ki jih bomo zaznavali kot pretežke. Če ne verjamemo, da nekaj lahko osvojimo, se tega ne bomo lotili. Izziv naj bo torej takšen, da bomo že vnaprej verjeli, da smo mu lahko kos, če mu le namenimo nekaj truda, časa in energije.
Drugi korak je zavedanje pozitivnih občutkov, ki jih pri sebi prepoznamo vsakokrat, ko izziv premagamo. Večina ljudi se bo strinjala, da vsak dosežen cilj s seboj prinaša določeno mero občutka uspeha, zadovoljstva, ponosa in tudi motivacije. Ko prepoznamo, da smo v nečem uspešni, nam to daje zagon za naprej. In ruši tudi enega od mitov o motivaciji – da moramo najprej najti motivacijo in se šele nato lotiti doseganja ciljev.
Tretji korak pa je namenjen ponavljanju prvih dveh korakov. Ko osvojimo zastavljeni izziv in prepoznamo prijetne občutke, ki ga spremljajo, si postavimo nov izziv. Tudi tokrat naj bo ravno dovolj zahteven. Ko osvojimo tudi tega, bomo dobili ponovni zagon, nov val motivacije, in si bomo postavili nov izziv. To je tudi odličen način, da kreiramo novo navado, s katero smo do zdaj nekoliko odlašali, in tako uporabimo motivacijo, ki je že od rojstva del vsakega izmed nas – motivacijo, usmerjeno v skrb za svoje dobro počutje.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.