Znamo ozavestiti svoje podzavestne vzorce?

Moji odnosi > Psihologija | piše: Petra Cvek | 22.5.2020
Zdi se, kot da se vrtim v začaranem krogu in ne znam ven. Ne vem, kje začeti in kako naprej. Nenehno se mi dogajajo ene in iste stvari. Zakaj vedno znova doživljam takšne izkušnje?
Znamo ozavestiti svoje podzavestne vzorce? (foto: freepik.com)
Znamo ozavestiti svoje podzavestne vzorce? (foto: freepik.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Vse to so stavki, ki jih pogosto izrečemo, kadar na naše vedenje vplivajo podzavestni vzorci, ki se jih ne zavedamo. Ob ustanovitvi podjetja sem razmišljala o motivih za to odločitev in na spletni strani zapisala: »Precejšnji del časa sem imela občutek, da je moje življenje kot krožno križišče, po katerem sem se peljala že tolikokrat, da lahko celotno okolico opišem miže. Vedela sem tudi to, kako se nadaljuje cesta (oz. moje življenje), če zapustim krožišče na prvem, drugem ali tretjem izvozu, od katerih mi noben pravzaprav ni bil všeč. Motivacija za moje delovanje je bila izbira manjšega zla.«

Kdaj se je ta motivacija spremenila? Ko sem razumela, čemu se pravzaprav sploh vedem, tako kot se, in ko sem poznala motive, ki se skrivajo v ozadju. Motive, ki jih lahko poimenujem tudi podzavestni vzorci.

Kaj podzavestni vzorci pravzaprav so? So vedenja, ki smo se jih naučili nekoč v preteklosti, ker smo jih prepoznali kot koristna zase in jih nato začeli uporabljati, zdaj pa jih uporabljamo že tako dolgo, da se ne spomnimo več, čemu smo jih sploh kreirali, kakšne so bile njihove koristi, predvsem pa so postala tako močno del nas, da so, kot radi rečemo, avtomatična oz. neozaveščena.

Neozaveščena bodo ta vedenja ostala del našega repertoarja vedenj celo naše življenje, ko jih ozavestimo, pa jih lahko tudi spreminjamo.

A še pred tem je pomembno, da se zavedamo dveh stvari.
1. Vsa ta vedenja so naša, kreirali smo jih mi sami. Smo torej akterji življenja in ne žrtve okoliščin. In tako kot smo jih kreirali mi sami, jih lahko tudi spremenimo.
2. Vsa ta vedenja so nam v nekem trenutku življenja zelo koristila in pogosto nam koristijo tudi še zdaj, le da je ta korist morda zdaj manj opazna ali pa je morda v nasprotju z nekimi našimi željami.

Tu rada navedem svoj primer, ki lepo ponazori zgoraj zapisani izjavi.
Po izkušnji fizičnega napada sem se osamila, saj je bil to edini način, da sem poskrbela za svojo varnost. Ni bilo veliko ljudi, ki sem jih spustila blizu, saj si nisem zaupala, da bom znala poskrbeti zase, oz. se obvarovati. Samota mi je tako predstavljala varnost. Postopno, ko se je v meni znova prebujala želja po partnerski zvezi, je ta samota, ki mi je v začetku predstavljala varnost in je bila na nek način moja prijateljica, postopno postala sovražnica. Postala je ovira na poti do nove partnerske zveze. Nekaj, kar mi je torej v nekem trenutku življenja koristilo, je na neki točki postalo ovira, saj je bilo v nasprotju z mojimi željami. Tako idejo varnosti skozi samoto kot željo po partnerski zvezi sem kreirala sama.

Če ne ozavestimo koristi, ki jo imamo od nekega vedenja, tudi ne bomo razumeli, čemu ne zmoremo stopiti naprej ali narediti koraka iz začaranega kroga. Kajti prav zaradi teh koristi si bomo na nezavedni ravni preprečevali, da bi svoje vedenje opustili. Če se navežem na svoj primer – če opustim samoto in spustim ljudi blizu, izgubim varnost. In če še naprej izbiram varnost in odrivam ljudi stran, tvegam, da ostanem sama.

Kaj torej storiti? Odgovor se po mojem mnenju skriva v ozaveščanju, do katerega pa si lahko pomagamo z dvema vprašanjema: kaj izgubim, če opustim to vedenje, ter kaj pridobim s tem, ko to vedenje še naprej ohranjam kot del svojega repertoarja vedenj. V obeh primerih bomo kot odgovor dobili koristi, ki jih v izbranem vedenju prepoznamo.

Ko torej prepoznamo, da se vrtimo v začaranem krogu, da nenehno delujemo na enak način, da v življenju dan za dnem izkušamo enake situacije, doživljamo enaka čustva, se ustavimo, si vzemimo nekaj časa in se vprašajmo, kakšne koristi imam od tega, da delujem, tako kot delujem. In če se bo odgovor glasil, da nobene, se vprašajmo ponovno. Kajti čemu le bi počeli nekaj, od česar nič nimamo? Ne verjamem, da je to v človeški naravi. Verjamem pa, da je včasih do teh odgovorov težko priti. Pa vendar iz izkušenj vem, da večkrat ko si vprašanje postavimo, večja je možnost, da bomo prepoznali tudi odgovor.

Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.

Morda te zanima tudi:

Na svet gledamo vsak preko svojih očal

Že kar nekaj let nazaj se slišala zanimivo zgodbo. Priz...

S svojim razmišljanjem kreiramo svoje življenje

To je stavek, ki ste ga prav gotovo že slišali. »Si to,...

Ko uradna medicina odpove, iščemo alternative

To je nekaj, kar danes opažam vedno pogosteje. Niti ni ...

Znamo postaviti prioritete?

»Nimam časa,« je eden pogostejših izgovorov. Da, prav s...

Kaj je empatija in kako jo razviti?

Prepričana sem, da ste že slišali koga reči, da je nekd...

Sreča je izbira

Stavek, ki sem ga prebrala ali slišala že neštetokrat. ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milena Miklavčič

Milena Miklavčič
novinarka, pisateljica


"Od nas samih je odvisno, s katero nogo bomo vstali. To je recept za uspešno življenje, ne nazadnje tudi v zrelih letih."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.