Najbolj hecna reč takih debat je prepričanje, da v resnici sogovornika ne želimo prepričati v svoj prav. »Saj te v nič ne prepričujem, samo povem, kaj mislim,« rečemo. Gre le za zdravo izmenjavo mnenj. Pa gre res?
Mnogokrat smo ljudje sveto prepričani, da vemo, kaj je dobro za nas, in ne le to, vemo tudi, kaj je dobro za druge. Pogosto verjamemo, da je naše razmišljanje, naš pogled na svet edini pravi in da bi zato takšno razmišljanje moral z nami deliti tudi sogovornik. Ko opazimo, da ga ne, se začne naša misija – prepričati ga, da imam jaz prav, on pa se moti.
Takrat uporabimo najrazličnejša »orožja«: argumente, konkretne primere iz svojega življenja ali iz življenja drugih in še kaj. Ko opazimo, da nič, kar smo ponudili, ni padlo na plodna tla, morda najdemo še kakšno novo »orožje« ali pa preprosto ponavljamo to, kar smo že povedali. Naš sogovornik pa seveda počne enako.
Čemu? Da bi dobili občutek, da smo boljši, pametnejši? Da bi zmagali? Da bi dobili občutek moči? Da bi drugega prepričali v svoj prav? Kako to, da ne zmoremo (oz. bolje rečeno ne želimo) preprosto sprejeti, da smo si ljudje različni in da imamo različne izkušnje, prepričanja in mnenja?
Mar ne velja, da nas različnost bogati? Da prav zaradi različnih idej in prepričanj rastemo? Mar pozabljamo, da je prav različnost tista, ki je delovala kot spodbuda k marsikateri inovaciji in številnim družbenim spremembam?
Prepričana sem, da si ne želimo sveta, v katerem bi vsi razmišljali enako. To namreč vodi k stagnaciji, ljudje pa smo, verjamem, nagnjeni k želji po napredku. Če se ne bi našel nekdo, ki bi razmišljal drugače, bi ne bi imeli razvoja na področju tehnologije, medicine, obnovljivih virov energije in še kje. Če se ne bi našel nekdo, ki bi razmišljal drugače, bi ne imeli socialnega podjetništva in pobud, da ne skrbimo le za svojo dobrobit, temveč tudi za dobrobit celotne družbe. Če se ne bi našel kdo, ki bi razmišljal drugače, ne bi imeli ljudi, ki bi se zavzemali za odpravo neenakopravnosti, mučenja živali, za pomoč ranljivim skupinam ljudi.
»Če bi bilo vse prav, potem tega niti ne bi potrebovali,« boste morda rekli. Se strinjam. A dejstvo je, da smo si ljudje v svojih razmišljanjih zelo različni, če nam je to všeč ali ne. In prepričana sem, da je prav ta različnost oz. nejevolja ob tem, da ljudje razmišljajo drugače kot mi, iz marsikoga potegnila mnogo dobrega in ga spodbudila k akciji. Ne k akciji, usmerjeni k prepričevanju drugega, da nima prav, temveč k akciji, da kreira spremembo in pusti svet boljši, kot je bil ob njegovem rojstvu. Zato vas vabim, da ob naslednji priliki, ko vas bo mikalo, da bi na vso moč drugega prepričevali v svoj prav, to energijo raje usmerite v iskanje odgovora na vprašanje, kaj lahko storite, da boste, kot bi dejal Mahatma Gandhi: »Sprememba, ki jo želim videti v svetu.«
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.