Ja, zdaj že veste, spet sem se lotila spuščanja. Tudi tokrat z metodami HSE coachinga, a ne da bi se tega res zavedala, tokrat s figo v žepu. Prepričana, da se bo želeni rezultat pokazal takoj, ko bom spustila pričakovanje po ponovni zanositvi, sem se opuščanja pričakovanj lotila ne z namenom, da jih res opustim, temveč z namenom, da na ta način dosežem zanositev. Pričakovanega rezultata seveda ni bilo. Univerzuma pač ne moreš ukaniti, sebe za nekaj časa lahko.
Ko je moja nepotrpežljivost kljub nenehnemu soočenju s pričakovanji naraščala, sem spoznala, kaj pravzaprav počnem. Navidezno spuščam nekaj, česar v resnici ne želim spustiti, še več, za vsako ceno se tega poskušam okleniti. Razmišljala sem, kaj vse bi še lahko naredila, da povečam možnost zanositve, iskala odgovore, vse z namenom, da bi, kot pravi Martin Kojc v knjigi Učbenik življenja, izsilila rezultat. A ko hočeš nekaj izsiliti, se ti to vztrajno izmika.
To dobro vedo tvoji prijatelji in znanci, zato ti vsi po vrsti hitijo svetovati, da se moraš samo sprositi in potem bo. Oni vedo. Sami sicer niso imeli takšne izkušnje, ampak oni vedo. In v resnici veš tudi sami. A kaj, ko je med vedeti in storiti tako velik prepad. Roko na srce, marsikdaj vemo, kaj je dobro za nas, pripravljeni smo to tudi storiti, pa ne vemo, kako.
S tem v mislih sem preusmerila svojo osredotočenost z vprašanja, kaj storiti, da povečam možnost zanositve, na vprašanje, kaj storiti, da si omogočim srečno in izpolnjeno življenje tukaj in zdaj. Sita sem bila namreč nenehnega razmišljanja, bo ali ne bo, kdaj bo, kaj pa, če je že, pa jaz še ne vem in bom z nečim, kar bom naredila, pojedla, razmišljala itd. povzročila, da se bo slabo končalo. S temi mislimi sem se psihično izčrpavala. Pa ne le sebe, temveč je to vplivalo tudi na partnerja. Da se je vse to poznalo na odnosu, verjetno ni treba razlagati. Tisti, ki ste to izkusili, dobro veste, da ni lahko in ste se ob tem verjetno soočili z mnogi izzivi. Zato občudujem vse, ki zmorete prestati številne postopke umetne oploditve, vse trenutke upanja in razočaranja. Vsa čast. Ne verjamem, da bi jaz to zmogla.
Iskreno, si v tistem trenutku niti nisem želela, da bi zmogla. Vsega skupaj sem imela dovolj, dovolj pritiska, ki sem ga nenehno usmerjala nase, dovolj kreiranja negativnih scenarijev za prihodnost, dovolj ugibanja, dovolj nasvetov. Želela sem si, da bi se življenje vrnilo nazaj v čas, ko se z razmišljanjem o materinstvu sploh nisem ukvarjala. Hkrati pa sem globoko v sebi vedela, da bom, le če v resnici spustim pričakovanje po vlogi mame, ponovno lahko srečna, predvsem pa bom ponovno našla tisto sproščenost in notranji mir, po katerem sem tako zelo hrepenela. In sem spet spuščala – prepričanja, zgodbe, pričakovanja, čustva. Tokrat iskreno, brez fige v žepu.
Zanimivo, kako sem potem lahko kar na enkrat popolnoma neobremenjeno sprejemala nasvete drugih. Nisem se več jezila, nisem več pričakovala, da bodo delovali. Razumela sem jih kot dobronamerno gesto, nekatere sem upoštevala, drugih ne. Vse, kar sem počela, nisem več počela z namenom, da dosežem želen rezultat, temveč preprosto iz razmišljanja poskusiti ni greh in kar bo, pa bo.
S tem razmišljanjem sem iskala pomoč tudi v uradni medicini, pri specialistu, kamor je me napotil moj ginekolog. Težko z besedami opišem, kako neverjetno hvaležna sem, da sem še pred prihodom k njemu uspela opustiti pričakovanje po vlogi mame. V nasprotnem primeru bi se na prvem (in hvala bogu tudi zadnjem) pregledu pri njemu popolnoma sesula. Verjamem, da je strokovnjak na svojem področju, a kakšen tečaj (morda dva, tudi trije) asertivne komunikacije in empatičnega poslušanja mu nikakor ne bi škodil.
»Koliko ste stari,« me je vprašal hitro potem, ko sva s partnerjem vstopila v njegovo ordinacijo. »36,« mu povem. »Zakaj ste pa tako dolgo čakali? Mudi se vam,« nadaljuje. Razmišljam, ali naj mu povem celo svojo življenjsko zgodbo in izpostavim vse odločitve, ki so vplivale na to, ali naj vprašanje preprosto ignoriram ali pa mu povem, da pač tako je. Odločim se za slednje. Opravi pregled in mi hitro pove, da v primeru nezmožnosti zanositve običajno težava ni v moških, temveč pri ženskah. Res? Prvič slišim. Načeloma statistika kaže drugačno sliko. A ne rečem ničesar. Ne vidim smisla v tem, da bi.
Domov odidem z grenkim priokusom, a hkrati neskončno hvaležna za svojo sproščenost in mirnost, predvsem pa z razmišljanjem, kako takšen pregled doživljajo vsi tisti, ki pričakovanj po vlogi mame niso uspeli opustiti. Iskreno mi je hudo ob misli nanje. Ob misli, da v tako intimnih in težkih trenutkih, ko potrebuješ nekoga, ki ti bo prisluhnil, te razumel, morda povedal kakšno spodbudno besedo, naletiš na nekoga, čigar način komunikacije je tako nesočuten.
Priznam, iz vsega srca sem si želela, da se mi nikoli več ne bi bilo treba vrniti v to ordinacijo in tokrat me je Univerzum uslišal. Tisti, ki me poznajo, vedo, da sem zelo odprta za alternativne oblike pomoči, morda sem jim na trenutke naklonjena celo nekoliko bolj kot uradni medicini. Sprejela sem sicer napotnico za pregled hormonov, ki sem jo dobila, in nameravala pregled tudi opraviti, hkrati pa sem se odločila, da raziščem, kako se težav z zanositvijo loteva alternativa. Tako sem prišla v stik z bioenergijo in akupunkturo.
Ko razmišljam o preteklosti, se še vedno čudim temu, s kakšno neobremenjenostjo, predvsem pa z iskrenim zanimanjem sem brala in raziskovala o teh stvareh. Popolnoma drugačen občutek kot takrat, ko sem iskala informacije, jih takoj preizkusila in potem živčno preverjala, ali so dale želeni rezultat. Vsa ta sproščenost in neobremenjenost sta pozitivno vplivali name, pa tudi na odnos s partnerjem. Zdelo se je, da je najhuje za mano oz. za nama. Da je res tako, sem se dokončno zavedela na dan, ko sem se morala zglasiti na odvzem krvi za pregled hormonov.
Se nadaljuje …
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.