A če vas vprašam ali ste bili že kdaj nesrečni zato, ker se partner ni vedel tako kot bi si želeli, ker vam starši niso nudili tega, kar ste hoteli, ker v službi niste dobili napredovanja, ki ste ga pričakovali, ali ker je prijatelj v zadnjem trenutku odpovedal izlet, ki ste se ga tako veselili, bo tokrat odgovor verjetno pritrdilen. In odgovor na vprašanje kdo si, da me moreš osrečiti bo jasen.
Osebe, ki bi vas v tistem trenutku mogle osrečiti, so osebe, katerim ste predali pravico, da odločajo o vaši sreči. Predali ste jo vašemu partnerju, staršem, nadrejenemu ali sodelavcu, morda vašemu prijatelju. Verjeli ali ne, to občasno, pa čeprav le za kratek čas, počnemo vsi, brez izjeme.
Zavestno ali pa malo manj zavestno, vede ali nevede moč nad svojo srečo pogosto predamo v roke druge osebe. Največkrat takrat, ko pričakujemo, da se bo ta vedla v skladu z našimi željami in se jezimo, ko temu ni tako. Še najbolj hecno (ali žalostno) je, ko to moč predamo v roke neznancu oz. osebi, ki jih sploh ni mar za nas, saj sploh ne ve, da obstajamo. Kot na primer počasnemu vozniku pred nami, zaradi katerega se razjezimo in polovico poti preživimo v stresu, ali pa gospe, ki se nas v trgovini med čakanjem pri blagajni vsake toliko »rahlo dotakne« z vozičkom, kot bi verjela, da bo zato kaj hitreje opravila svoj nakup.
Ja, vse to so ljudje, ki jim predamo kontrolo nad svojim počutjem. »Razjezijo nas, razočarajo nas, razžalostijo nas.« Oni. Zato smo upravičeno jezni, razočarani, žalostni. Zaradi jih, seveda. Če so torej oni tisti, ki v nas povzročijo ta čustva, potem ne morem priti do drugega zaključka kot do tega, da so oni tisti, ki določajo kakšno bo moje počutje, določajo ali bom srečna ali nesrečna. In moram priznati, da se mi to ne sliši nič kaj privlačno, še posebej ne zato, ker si svoje sreče ne želim več predati v roke drugi osebi. To sem počela celo svoje življenje in se mi ni ravno obrestovalo.
Zdi se mi, da nobena oseba pri zdravi pameti takšne moči ne bi oddala prostovoljno, mar ne? Kako to, da to potem kljub temu tako pogosto počnemo?
Verjeli ali ne, tega smo se naučili že kot dojenčki. Jok dojenčka je staršem pokazatelj, da otrok nekaj potrebuje, da ena ali več njegovih potreb ni zadovoljena in starši prihitijo, da bi otroka nahranili, potolažili, previli ali mu nudili karkoli drugega, kar v tistem trenutku potrebuje. Kot dojenčki nismo bili sposobni poskrbeti za zadovoljitev svojih potreb, bili smo popolnoma odvisni od skrbi staršev. Tako smo se navadili, da so za zadovoljitev naših želja in potreb odgovorni drugi, in ker je naše počutje odvisno tudi od zadovoljitve potreb, smo se posredno navadili tudi na to, da so za naše počutje odgovorni drugi. In kljub temu, da smo kasneje, z odraščanjem in razvojem, postajali vedno bolj samostojni in v določenih pogledih popolnoma zmožni sami poskrbeti za zadovoljitev vsaj nekaterih svojih potreb, tega nismo storili. Še več, pogosto se o njih niti nismo spraševali. In tako je pri nekaterih ostalo vse do danes.
Marsikateri klient, ki se na svetovanju prvič sreča z vprašanji »Česa si želite zase? Kaj v tem trenutku potrebujete?« mi ne zna odgovoriti. Večkrat pa povedo, da so v procesu življenja nekako pozabili nase. A se zopet zatakne pri vprašanju kaj je tista konkretna stvar na katero so pozabili. V nadaljevanju pogovora potem pogosto ugotovijo, da so pravzaprav pozabili početi stvari, ki jih osrečujejo. »Kaj pa je tisto, kar vas osrečuje?« jih običajno vprašam. In zopet se zatakne.
Tako smo se navadili na to, da nas morajo osrečiti drugi, da o tem, kaj lahko za svojo srečo storimo sami, sploh ne razmišljamo več. Žalostno, mar ne? A za srečo ni nikoli prepozno. Na vprašanje, kaj lahko naredim danes, da se osrečim, si lahko odgovorimo vsak dan. Odločitev ali bomo to storili je naša, kakor tudi ta, ali bomo ostali le pri razmišljanju ali pa ga bomo spremenili v dejanja in tako sami poskrbeli za svojo srečo.