Ko se pomlad budi ...

Ati vsak dan po kosilu drema na kavču v dnevni sobi. Glavo si pokrije s časopisom, ki ga je že skoraj prebral in potem začne čez čas smrčati. Mame še ni doma in Julija se blazno dolgočasi. Preklada lego kocke, prelista nekaj slikanic, potem pa krene v dnevno sobo poslušat, kako ati smrči.
Pomlad se prebuja. (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Pomlad se prebuja. (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Previdno odgrne časopis z atijevega obraza. Nič se ne zgodi. Smrčanje postane še glasnejše. Julija se spomni maminih besed: »Prijeti ga moraš za nos in močno stisniti. To pomaga.« Julija poskusi. S palcem in kazalcem desne roke stisne očetov nos, kolikor morejo drobni prstki.

Ati se strese in v hipu je buden. In jezen!

»Zakaj me cukaš za nos?« zagodrnja kot hud medved.

»Mama je rekla … grdo si smrčal, veš,« modro pojasni Julija.

Ati zavzdihne in sede. Ima zamisel: »Greva v gorice gledat, če se že prebuja pomlad.«

»Ati, pomlad ni človek, ne? Kako bova videla, če se prebuja?«

»Razložil ti bom. Pojdiva, tako lepo je zunaj,« se smehlja ati.

Obujeta se in oblečeta topla oblačila.

»Pa že greva! Kateri bo prvi pri avtu?« vzklikne Julija in se zapodi iz hiše proti modremu avtomobilu. Strašno lepo je tekmovati z atijem in v teku je ati vedno zadnji!

Odpeljeta se skozi mesto, mimo velike cerkve sv. Katarine na desni in slaščičarne na levi. Tu dobiš najboljši sladoled na svetu. To je slavna slaščičarna Pri Nedžu.

»Ati, Nedžo … sladoled bi,« zaprosi Julija.
»Še ni pravi čas,« pove ati.

Julija protestira: »Drugi ga že ližejo, poglej! No …ati, samo eno kepico …«

»Rekel sem ne in pri tem naj ostane. Ni še čas za sladoled.«

Julija se namuli in zagrozi: »Potem pa ne govorim več s tabo!« To pomeni, da nista več najboljša prijatelja. Čez čas kljubovalno doda: »Mama mi je že kupila eno kepico.«

Toda ati ne reče nič več. Zanj je tema sladoled zaključena!

Peljeta se v breg, ves obsijan z zlatimi sončnimi žarki. Pod njima so rdeče mestne hiše, ki se stiskajo, kot da bi jih zeblo. Tudi Julija se strese. Res ni preveč toplo. Morda ima ati prav … sladoled je najboljši takrat, ko že lahko oblečeš majico s kratkimi rokavi in kratke hlače. Ampak vseeno … ena kepica ne bi bila kaj posebno hudega, ne? Julija globoko premišljuje in se kremži kot nebo ob hudi uri.

Pri domači zidanici ati ustavi avto in izstopi. Julija pa nič.

»No, prispela sva. zlezi ven,« jo kliče ati.

Julija pa še vedno nič. Stiska ustnice in se dela na smrt jezno, čeprav so zlato rumene regratove glavice, ki kukajo iz zelene trave med trtami, blazno vabljive. Kako bi bila mami vesela šopka!

»Daj no, Julija, pridi brž, zamudila bova pomlad!« vpije ati iz vinograda.

Končno Julija ne zdrži več. Da bi zamudila pomlad? To pa res ne! In nekaj regratovih cvetov je vendar treba utrgati za mamo.

Skobaca se z zadnjega sedeža avtomobila, se prevali na trebuh in pade kot kamen iz avta.

»Pridi no, nekaj ti pokažem!« vabi očetov glas. »Pomlad se je skoraj že čisto prebudila. Poglej!«

Pomlad … prebudila? Julija vrti glavo levo in desno, a nikjer ne opazi prebujene pomladi. Ati napeto opazuje vejice vinske trte in kar ne neha strmeti v nekaj …
Radovednost premaga jezo in Julija pristopica do atija. Sladoled je že lanski sneg.

»Kje je pomlad?« previdno vpraša.

»Tu, glej … na vinski trti so se rodili prvi brstički. Poglej … kako drobni so, majhni in nežni. Potipaj!«

Julija res previdno poboža s prstom izboklinico na veji trte. »Samo z enim prstkom, da se brstič ne bi odlomil,« reče ati. Res nenavadno. Mehka bunkica na veji je na otip mehka kot košček vate. Ali še malo bolj.

»Vse polno jih je!« navdušeno vzklikne Julija. »Na milijone pomladi se je prebudilo.« Ati se smeje in ne reče nič. Julija pa hodi od trte do trte in boža brstiče. Previdno, da se ne bi kateri odlomil. Kar ne more se načuditi.

»Mami naberi šopek regratovih cvetov,« predlaga ati, kot da zna brati misli. Malo prej je tudi sama pomislila na šopek za mamo. Morda pa ati res zna brati njene misli … kdo ve?
Morda te zanima tudi:

Alenka Kesar: Ljubezen je mogoča tudi v kasnejših letih

Nekoč smo jo spremljali preko televizijskih zaslonov, d...

Kratke misli: Raje imam slepega kot zaslepljenega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Nihče ne čaka rad

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Saj ti ni nič hudega

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

KOLUMNA: Zakon o dolgotrajni oskrbi in razočaranje

Zakon o dolgotrajni oskrbi je zoper aktualen in bo, kot...

Kratke Misli: Če bi bil to vaš zadnji dan, kaj bi storili?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Zvezdana Mlakar

Zvezdana Mlakar
igralka


"Človek se mora imeti rad. Le tako najde moč za spremembe in neskončno veselo lepoto, ki sije navzven."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.