Zelo zanimivo je opazovati, kako se vedejo ljudje ob bolezni, bolnik sam in svojec, ki zanj skrbi, Največkrat je bil bolan mož, zanj pa je izredno lepo skrbela žena, potrpežljivo in vdano. Samo nečesa se ni dalo povsem spregledati. Za moža je skrbela kot za majhnega otroka, čisto nemočnega in nesposobnega, da bi sam o čem odločal. Včasih se je tudi zdelo, da se marsikdo v tej vlogi počuti prav dobro in si tudi ne želi, da bi bilo kako drugače. Verjetno pa to ni veljalo za vse in bi kdo želel biti bolj samostojen pa je zaradi ljubega miru potrpel, saj je videl, da žena tega ne dela iz kakšne hudobije, ampak iz ljubezni. Zanimiv je ob tem tudi pogovorni jezik; Popij še malo čajčka! Pokrila te bom z dekico. Pa še malo juhice pojej ... In tako dalje v tem stilu. Gospa ima končno tu spet majhnega otroka, za katerega mora skrbeti in to dela rada, čeprav ni vedno lahko. Zelo redko sem doslej doživela, da bi mož tako skrbel za ženo. Morda pa ne bi bilo slabo pogovarjati se tudi o tem, še preden kdo zboli.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.