Znanka, malo starejša od mene, že več kot deset let vdova, živi sama, trije otroci pa na različnih krajih Slovenije. Ona sama prihaja iz precej številčne družine, v kateri so bili vsi zelo povezani. To so še sedaj. Ko sva se pogovarjali, se je izkazalo, da ta povezanost ni nujno prijetna. Še sedaj jo teži, da njeni bratje in sestre nikoli niso sprejeli njenega moža in so tudi v marsičem nasprotovali marsikateri njeni odločitvi. To jo je že vedno težilo, v zadnjem času pa jo to vedeno bolj obremenjuje. Tako zelo je bila navezana na svojo družino, potem pa je ravno od teh ljudi, ki so ji bili tako blizu, slišala toliko pomislekov na vse, kar je počela. Pravi, da se je za vse odločala po svoji lastni presoji in meni se zdi to čisto prav. Tudi če so bratje in sestre v neki družini še tako povezani, se morajo vendarle zavedati, da je vsak od njih svet zase in da ga morajo sprejeti takšnega, kot je, tudi če je drugačen od njih. Tožba te znanke sploh ni edina, ki sem jo slišala. Podobnih tožb sem slišala kar nekaj. Zanimivo, kako se ljudje še po tolikih letih ne morejo znebiti bremena, ki so ga občutili pri tem, ko so jih bratje in sestre obsojali.
Zdravnica, publicistka, predavateljica in prevajalka Metka Klevišar kljub upokojitvi še dandanes ostaja aktivna, pomaga ljudem, se z njimi pogovarja in odgovarja na najtežja življenjska vprašanja. Pravi, da bi se o smrti morali bolj pogosto pogovarjati.
Več boste našli tukaj.