MOJ NASMEH: Korak naprej

Moj čas > Navdihujoče zgodbe | piše: Uredništvo | 31.5.2019

Kaj bodo pa drugi rekli? Sem prestara za kaj takšnega? Si res želim to? Sto vprašanj se mi je podilo po glavi, ko sem se peljala proti poslopju, kjer bi lahko uresničili mojo veliko željo.

Čas je za korak naprej. (foto: pexels.com)

Priljubljeno

Natisni

Komentarji

Zobozdravstveni center Babit se nahaja na Kolezijski ulici v Ljubljani. Sama imam do tja malce manj kot eno uro vožnje.

Povsem po naključju sem jih izbrala, nekoč sem brskala po spletu, naletela na njihovo spletno stran, si jo bolj podrobno pogledala in ugotovila, da imajo vse, kar potrebujem. Da so strokovni, natančni, prijazni, ustrežljivi.

Pričakal me je ortodont Miha Bobič, dr. dent. med., moj prvi obisk je bil pogovor z njim. Zanimalo ga je, zakaj sem se odločila za fiksni zobni aparat in kaj pričakujem.

Kaj pričakujem? Zakaj sem se odločila za fiksni zobni aparat?
Ja, želja je tlela mnogo let, da pa je prišla na plano in da sem si zaželela, da bi se tudi dejansko uresničila, je bil malce kriv moj tretji otrok, trinajstletnik, ki je pred kratkim postal lastnik fiksnega zobnega aparata. Prvi v družini!

Ko je bil majhen je imel snežno bele mlečne zobke, redno jih je umival in skrbno vsakega, ki je izpadel, položil pod vzglavnik, kjer ga je našla zobna miška in mu podarila en evro.

Nato so pričeli izraščati stalni zobje, eden tu, drugi tam, eden višje, drugi nižje, eden obrnjen v levo, drugi v desno, skratka velik nered. Sin je bil zaradi tega nesrečen, njegova starejša sestra ga je večkrat dražila, naj ima raje zaprta usta, da se ga ne bo kdo prestrašil (mimogrede, kasneje je tudi sama dobila fiksni zobni aparat). Predvidevam, da sestra ni bila edina, ki ga je rada dražila in sin se je počasi naučil, da se je nasmehnil tako, da ni pokazal zob. Oh, kako znano. Prav čutila sem njegovo stisko. Zaradi krivih zob je bil nesrečen. In ne bom pozabila dne, ko je dobil fiksni zobni aparat. Pogledal me je in se nasmehnil na vsa usta. Niti enkrat ni rekel, da ga boli, tišči, da ne more jesti, da ga ne mara. Niti enkrat. Od prvega dne pa do danes ga ponosno nosi in ni še vprašal, kdaj mu ga bodo odstranili. Želi si le ravnih zob. Lepe ima, čisti jih skrbno in je vedno pohvaljen.

Ko sem videla tiste iskrice v njegovih očeh, ko se mi je nasmehnil in pokazal svoj zobni aparat, sem vedela, da je to, to. Nisem prestara, še je čas. Vedno je čas za spremembe, vedno je pravi trenutek, da si izpolnimo željo, da storimo tisto, kar res želimo.

Moj odgovor je bil jasen: »Ker si zares želim imeti ravne zobe. Ker se želim nasmehniti na vsa usta.«

»Potem pa začniva,« je dejal ortodont Miha Bobič.

Pa dajva!