MOJ NASMEH: Življenjska napaka

Trideset let je minilo od trenutka, ko bi, če bi lahko, spremenila svojo odločitev. A časa nazaj zavrteti ne moremo. Kljub temu pa včasih lahko popravimo vsaj nekaj napak …
Nositi očala ali pa zobni aparat v najstniških letih ni bilo prijetno ... (foto: pexels.com)
Nositi očala ali pa zobni aparat v najstniških letih ni bilo prijetno ... (foto: pexels.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

Danes, pri svojih dvainštiridesetih, sem se odločila, da je čas zame. Da je čas, da popravim tisto, kar sem storila pred tridesetimi leti in nato kasneje obžalovala vedno, ko sem videla svoj nasmeh.

Imam to smolo, da so moji zobje krivi. Takšni so že od otroštva in zaradi moje napake so del mene tudi sedaj. Ko bi takrat dvanajstletnici nekdo znal prav prišepniti, naj ne dela tega! Ampak, saj veste, nekaj najhujšega je bilo imeti in nositi aparat za zobe. Nekako tako, kot, če si imel očala. Potem si bil »očalar« in »piflar«. Če pa si imel zobni aparat, ni bilo nič drugače. Bil si tarča posmeha drugih otrok. Na tebi (in na tvojih starših) je bilo, kako močan si. Boš popustil pod besedami nekaterih ali boš vztrajal in se jim široko nasmehnil čez par let?

Spominjam se prijetnega ortodonta, do njega je bilo pol ure vožnje iz našega malega mesta. Vedno je bil nasmejan in vedno je znal motivirati. Danes ga ni več, spomin nanj pa ostaja.

Trideset let nazaj še ni bilo fiksnih zobnih aparatov. Dobili smo takšnega, ki si ga lahko snel, kadar si jedel, ko si ga čistil. S sabo v šolo smo nosili posebno škatlico, kamor smo ga shranili, ko je bil čas malice. Moja je bila zelene barve, na začetku je pogosto samevala, kasneje pa je bil v njej vse bolj pogosto moj zobni aparat.

Vedno, kadar sem imela pregled pri ortodontu, so me potem nekaj dni zobje neznansko boleli. Spominjam se, da sem nekoč v spanju dala aparat iz ust in ga nato zjutraj iskala po postelji.

Kmalu sem našla rešitev. Zakaj bi me bolelo, če pa ni potrebno? Aparat je imel rdeče plastično nebo. Razdeljen je bil na več delov, povezovali pa so ga majhni vijaki. Te vijake je ortodont vedno nekoliko zategnil in potem so zobje nekaj dni boleli. Ti vijaki pa so imeli majhno luknjico. Ravno pravšnjo, da si vanjo lahko vtaknil ostro konico šestila. In potem si malce obrnil in zobni aparat ni več bolel. Seveda se je ortodont na naslednjem pregledu čudil, kako to, da so vijaki popustili …

A nekako je šlo, zobje so se ravnali in nasmeh je bil že lepši. Potem pa sem odšla s prijateljicami v kino. Pogovarjali smo se, zbirali so se še drugi in čakali smo na pričetek filma. Med pogovorom z ostalimi otroki sem se nasmehnila in pokazala svoj aparat in ne bom pozabila tega stavka, ki je odjeknil med množico: »Poglejte jo! Aparat za zobe ima,« je v smehu zaklical fant mojih let in s skupino prijateljev, s katero je bil, so se pričeli na ves glas smejati. Prijateljice so me tolažile in ga grdo gledale, a pri meni je bila škoda narejena. Že tako nesamozavestna deklica je tistega nedeljskega dne sklenila, da aparata ne bo več nosila.

Tako malo je včasih potrebno. Pika na i, kot radi rečemo. Za nekoga le stavek, katerega je že naslednji dan najbrž pozabil, danes bi zanikal, da ga je kdaj sploh izgovoril, saj zanj ni bil pomemben in se ga ne spominja več. Za nekoga drugega pa kot udarec, kot klofuta morda. Stavek, ki te zaznamuje, ki te užali, prizadene.

Morda sem kasneje, ko sem postala mamica, svoje otroke tudi zato vedno učila, da naj sočloveku nikoli ne izrečejo besed, katerih sami ne bi želeli slišati.

Nekatere svoje življenjske napake lahko popravimo in upam, da vam bodo moji zapisi o moji poti do lepšega nasmeha v spodbudo, da vas bodo morda motivirali, da jih popravite tudi sami.

Seveda so tudi takšne, ki jih ne moremo popraviti. A za takšne si dovolimo vsaj, da jih ozavestimo in (si) jih oprostimo.

Če se tudi vi soočate s podobno življenjsko napako in bi jo radi popravili, vam sporočam – še je čas! Tukaj pa se skriva vaša rešitev: KLIK!

Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Velika noč

Je že davno postala trgovski praznik pri šunki, potici,...

KOLUMNA: Evropske težave

Evropske volitve se nezadržno bližajo, a mi vemo o naši...

MODERNA BABI PIŠE: Ko sem postala babica, se je zgodilo ...

Misli so mi vedo znova uhajale k čudovitemu dejstvu; mo...

KOLUMNA: Prijateljstvo na stara leta

V našem malem mestu se že od nekdaj vsi poznamo. Pa tud...

KOLUMNA: Prijaznost nič ne stane

Ko je slab dan, so mnogi nataknjeni, celo sprevodnika j...

KOLUMNA: Zmenkarije

Zadnje čase lahko beremo in poslušamo, kako so v glavne...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Milan Pavliha

Milan Pavliha
psiholog, pedagog


"Upokojitev je lahko tudi začetek nove kariere."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.