MOJ NASMEH: "Reci siiiiir!"

»Daj no, malce se nasmej, boš takoj lepša!« To je stavek, ki ga nočem slišati. Še danes ne.
"Reci siiiiir!" (foto: pexels.com)
"Reci siiiiir!" (foto: pexels.com)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila

V prejšnjem zapisu sem pisala o svoji življenjski napaki. Danes pa bom pisala o tem, kako je fotografiranje lahko mučno.

Najbrž ni veliko takšnih, ki uživajo ob fotografiranju. No, razen današnjih influencerjev. Skratka, spadam med tiste, ki se ne maramo fotografirati. In če mi potem nekdo reče še: »Daj se malo nasmej, pokaži svoje zobe,« je pika na i pritisnjena.

Lahko bi rekli, da imam naštudiran svoj okameneli nasmeh. Po vseh teh letih izkušenj nekako vem, kako se moram nasmehniti, da ne pokažem svojih zob in da še vedno malce pretentam ostale, da je to v bistvu neke vrste nasmeh.

Tisti, ki nima težav s krivimi zobmi, vidi »le« krive zobe. Jaz vidim več. Tako nekako kot nekdo, ki mu ni všeč njegov nos in je zaradi tega nesrečen. Jaz sem nesrečna zaradi svojih zob. Že od nekdaj.

Zakaj pa potem nisi ukrepala, boste vprašali. Najdem lahko več izgovorov, a dejansko ni bilo časa.

Morda je bilo težko, ko sem bila najstnica, pa vse do prve nosečnosti. Takrat sem imela čas, da sem se ukvarjala sama s sabo in krivi zobje so me neznansko motili. Potem je prišel prvi otrok, pa drugi, kasneje pa še tretji in četrti. Pri štirih otrocih pa, verjemite, ni bilo časa razmišljati o mojih zobeh.

Ves ta čas nisem sprejela svojih krivih zob, motili so me, a svojo željo, da bi bili nekoč ravni, da bi se tudi jaz lahko pri naslednjem fotografiranju široko nasmehnila, sem potisnila nekam v ozadje, kjer je čakala in čakala …

Uganete, kateri nasmeh na zgornji fotografiji je moj?

Otroci so zrasli, moji krivi zobje so ostali. In fotografije tudi. Enak okameneli nasmeh že vrsto let. In izgovorov je zmanjkalo. Časa je dovolj in dejansko zadnji čas, da sebe postavim na prvo mesto. no, pišem neumnosti. Prvo mesto si z veseljem delim s svojim možem in otroki. Nekako ne morem biti sama na prvem mestu.

A dovolj pogumna in sita okamenelega nasmeha, da končno nekaj naredim zase. Pri svojih dvainštiridesetih sem se odločila, da je čas za moj nasmeh. Vem, da ne bo šlo prav hitro, ampak, če sem lahko čakala toliko let, bom počakala še nekaj deset mesecev. Potem pa se bom končno tudi jaz nasmehnila na vsa usta in rekla: »Siiiiiiir!«

Za uresničitev moje velike želje pa sem potrebovala strokovnjaka. In ga tudi našla. TUKAJ.

Morda te zanima tudi:

KOLUMNA: Ko po šestih letih vnuku pomahaš v slovo

Ni mi bilo lahko in le s težavo sem zadrževala solze. M...

MOJ NASMEH: Zobni kamen, karies in še kaj

Ne gre tako hitro kot sem si predstavljala. Preden se v...

KOLUMNA: Rutina

Ko nas takole rutina zaziba v vsakdan, pozabljamo, da s...

KOLUMNA: V soju svojega potu

Bolj kot se trudimo, da bi nas opazili, manj opazni smo...

KOLUMNA: Gužva je

Predvsem na avtocestah, ki vodijo na Hrvatsko, gužve pa...

KOLUMNA: Po jagode

Slikarka Nejka me je povabila iti nabirat jagode. Na op...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Dušica Kunaver

Dušica Kunaver
pisateljica, zbiralka ljudskega izročila


"Najlepše darilo na svetu je tisto, ki si ga sam naredil."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.