"Mojčara, ta presneta!"

Naredila sem načrt, ki ga nisem zaupala niti tašči, saj sem vedela, da mi ne bi dovolila, da karkoli ukrepam. Toda taka sem, da ne morem živeti s sovraštvom okoli sebe. Zanimivo pa je bilo, da sta bili obe družini dokaj cenjeni v okolju, v katerem živimo, vendar so jim tudi sovaščani gledali skozi prste, ker se niso marali med seboj.
Sprte generacije ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Sprte generacije ... (foto: FreeDigitalPhotos.net)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Pisalo se je leto 1953. Skupina otrok, ki je šla iz šole, se je obešala na zadnji del voza. Bili so glasni in sitni kot muhe. Niso se dali odgnati, čeprav je jih je kmet, ki je sedel spredaj, večkrat ošvrkal z bičem. Kdo je potem koga spotaknil, da je padel,se ni nikoli izvedelo. Marko je izgubil ravnotežje in se znašel pod vozom. Ker je bil ta naložen s cementom in opeko, je bila njegova teža, ko so mu kolesa zapeljala čez levo nogo, gromozanska. Čeprav je kmet takoj priskočil na pomoč, otroci so se medtem razbežali in pustila Marka samega, nogi ni bilo več pomoči. Preden je prišel zdravnik, so minile ure. In preden so Marka pripeljali v bolnišnico, je spet minilo cel kup časa. Nogo so mu morali odrezati in odtlej naprej nikoli ni bilo več tako kot bi moralo biti. Obe prizadeti družini, ki sta bili celo sosedi, sta se zavili v molk in sovraštvo. Otroci se niso več smeli družiti med seboj in nobeno opravičilo, niti lepa beseda ni našla mesta v srca, ki so bila polna sovraštva.

»V tako grozeče okolje sem se priselila pred desetimi leti,« pripoveduje Barbara.

Prišla je z drugega konca Gorenjske, in ji za probleme, ki so ljudi razdruževali, ni bilo kaj dosti mar. Zelo prijazno in neobremenjeno je ogovorila tudi »sovražnike«, ki so se ob njenih besedah obračali stran ali pa so se ji, če se je le dalo, umaknili s poti.

»Moja tašča, ki je prav tako prišla od drugod, se je vklopila v »podedovano« vzdušje med sosedi, jaz se nisem mogla. Zato sem jih doma velikokrat slišala, češ, »kaj se grem«, zakaj kršim nenapisana pravila. Bila sem začudena, saj se mi sovraštvo, ki je bilo staro že skoraj 55 let, ni zdelo več smiselno. Povedala sem tašči, da nikoli nisem nikogar sovražila, še najmanj tiste, ki mi niso nič naredili. Pa mi je odgovorila, da bi morala biti solidarna, kar se mi je zdelo še bolj neumno,« pripoveduje Barbara.

Na srečo se je to dogajalo v prvih mesecih zakona, ko je bil Janez, njen mož, še ves v »oblakih« zaradi ljubezni in vseh drugih sladkosti, ki jih-vsaj na začetku-prinese zakonski stan. Zato ni imel niti volje, niti moči, da bi svojo ženo »vzel v roke« in ji dopovedal, da dela narobe.

»Ko mi je nekoč, ko sva sedela v Piranu na obali in je nama bilo lepo, Barbara rekla, da bo »tem stvarem« naredila konec, me je vseeno streslo. Zdelo se mi je, da govori o nemogočem. Kar pomnim, so mi ubijali v glavo, da moram sosede sovražiti, ker so krivi, da je imel stric Marko krajšo nogo in da se je potem še zapil in od pijače tudi umrl. Ni mi bilo lahko, toda tega sem se navadil in se prilagodil, zato so me Barbarine besede dobesedno šokirale. Rekel sem ji, naj ga ne lomi, saj bo nastal doma ogenj v strehi,« doda Janez smehljajoče in spodbudno pogleduje proti Barbari, ki pa je že komaj čakala, da nadaljuje s svojo zgodbo.

»Tudi življenje na obeh kmetijah se je z leti precej spremenilo. Na naši smo se preusmerili v gojenje zelenjave, pri sosedovih pa so zemljo prodali in se s kmetijstvom več kot toliko sploh niso več ukvarjali. Zamenjale so se tudi generacije, ki so se »pomešale« s prišleki od drugod. Naredila sem načrt, ki ga nisem zaupala niti tašči, saj sem vedela, da mi ne bi dovolila, da karkoli ukrepam. Toda taka sem, da ne morem živeti s sovraštvom okoli sebe. Zanimivo pa je bilo, da sta bili obe družini dokaj cenjeni v okolju, v katerem živimo, vendar so jim tudi sovaščani gledali skozi prste, ker se niso marali med seboj. Po svoje sem imela srečo, saj sem učiteljica in sem upala, da bom lahko prve stike navezala kar v šoli. Toda zmotila sem se. Ni šlo tako lahko kot sem si predstavljala. Ko je napočilo novo šolsko leto in so sosedovi ugotovili, da bo njihova hčerka v mojem razredu, so šli do ravnatelja in ga postavili pred dejstvo, da tako ne bo šlo. Da »tista pokvarjenka« njihovega otroka že ne bo učila! Toda ravnatelj je bil pameten mož in jih je po diplomatski poti pregovoril, da naj vsaj »poskusijo«. Rekel jim je, da če bi jim ustregel, bi tako podrl celotno shemo in to naj bi prineslo njemu in šoli cel kup težav. Pač, majhna laž, ki je obrodila sadove,« vedro razlaga Barbara.

Ko se je pričel pouk, je takoj ugotovila, da si je zadala težko nalogo. Tudi otrok je, očitno, »vedel«, da je ona iz sovražnega tabora in kadar je ujela njegov pogled, je fant »gledal skoznjo«. Barbaro je zmrazilo, kajti niti najmanj ji ni bilo jasno, kako si naj dečka, ki je bil drugače zelo tih in miren, pridobi.

»Učila sem že prej, preden sem se poročila. Pravzaprav sem bila že »stara devica«, ko sem stopila v zakonski jarem,« se zasmeje Barbara s svojim značilnim humorjem, ki razoroži še tako mrakobnega človeka.

»Nekoč smo med poukom odšli v gozd, kajti želeli smo pospremiti ptice, ki so odletele na jug. Nenadoma sem ugotovila, da Beno veliko ve o pticah. Prisluhnila sem mu in mu dala priložnost, da je kar sam razlagal o tem, katere ptice živijo v naših gozdovih. Spodbujala sem ga, da se je še bolj razživel in zelo spontano je prišlo do tega, da so ga ostali učenci obstopili in mu prisluhnili. Ko smo se vračali, sem mu rekla, da bo on »učitelj« vsakič, ko se bomo pogovarjali o pticah. Hvaležno me je pogledal in videla sem, da mu je bila moja pohvala všeč. To je bil, vsaj zdi se mi, prvi korak, ki sem ga naredila v našo obojestransko spravo.«

Drugi korak, veliko težji, pa se je zgodil na govorilnih urah. Starši so zelo pogosto prihajali, le Benove mamice dolgo časa ni bilo na spregled. Barbara je od kolegov slišala, da se je o sinu pozanimala pri drugih učiteljih, toda kaj, ko ji nihče ni mogel dati kakšne bolj izčrpne informacije.

»Potem pa jo nekoč le zaslišim. Spoznala sem jo takoj, saj je bila zelo glasna in je vsevprek kritizirala idejo o devetletki. Moram povedati, da se je to dogajalo ravno v času, ko se je tudi po medijih veliko polemiziralo o tem, ali je devetletka smiselna ali ne. Na vrsto je prišla zadnja, zdelo se mi je, da je vse ostale spustila naprej. To mi je dalo misliti, da v sebi ni tako korajžna kot se dela….«
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3
Morda te zanima tudi:

Medicinska sestra iz UKC Ljubljana: »Vsi govorijo, da smo mi ovce«

Iz UKC Ljubljana prihaja posnetek nadzorne medicinske s...

Zgodba iz slovenskega doma ostarelih: »Mama, rad te imam!«

Ranljivi in osamljeni so v teh dneh. Mnogi že dolgo nis...

Kratke misli: Temu ne moreš pomagati

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Izpoved slovenske upokojenke: »Začeli so me spraševati, če sem ovca«

Da se resnično lahko kaj tako krutega dogaja kjerkoli, ...

MOJ NASMEH: Milimeter za milimetrom

Ko si človek nekaj želi, je pač tako, da se čas zanj us...

Kratke misli: Kako naj jo potolažim?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Trezika Vidovič

Trezika Vidovič
upokojena vzgojiteljica


"Prave odločitve me peljejo v pravo delovanje v življenju. Držim se zakona privlačnosti. Tisto, kar privlačiš, dobiš. Dobila sem življenje!"

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.