Barbara je sprejela Benovo mamico kot da bi se poznali že »sto let«. Kakšen dan prej je izvedela, da je noseča in bilo ji je zoprno, ker jo želodec ni povsem ubogal. Zato je upala, da se bosta z obiskovalko lahko pogovorili, ne da bi ji bilo treba dirkati na stranišče.
Žal ali na srečo ni bilo tako. Ko je v nekem trenutku, ki je bil poln napetosti, Barbari postalo slabo, se je prebudila ženska solidarnost, ki je marsikaj zgladila in olajšala pot čez že zdavnaj podrt most.
»Pomagala mi je, da sem šla na stranišče in vdano me je počakala pred vrati, da sem iz sebe izbruhala še zadnje ostanke kosila,« se nasmehne Barbara.
»Potem sva se, namesto o Benu, pogovarjali o moji nosečnosti. Poskušala sem biti spontana, odkrita in sproščena. Kot da bi bili največji prijateljici. Tudi pogovor o otrokovih ocenah je čez čas stekel veliko laže kot na začetku. O družinskih zdrahah nisva rekli nobene. Na srečo. Zdelo se mi je bolj pametno, da najprej zgradiva nek odnos, ki bo v prvi vrsti koristil Benu, vse ostalo lahko počaka.«
Barbara je že naslednji dan opazila razliko pri Benovem obnašanju. Ni bil več tako »zadrgnjen« do nje in potem, ko mu je dala možnost, da je še v razredu prevzel »mesto učitelja« in sošolcem razlagal svoje znanje o pticah, ga je pa sploh pridobila na svojo stran.
Ni bilo treba veliko, ko so po vasi začeli šepetati o tem, kaj namerava storiti tista »ta nova«.
Ljudje so imeli sokolje oči in nič jim ni ušlo. Čenče so začele premlevati nekatere podrobnosti in ni bilo dolgo, ko so se začeli iz muh delati sloni.
»Ena od kolegic v šoli je prišla k meni in mi rekla, naj bom pametna in naj se v sosede raje ne vtikam. Da so suroveži in brez vesti. Povedala mi je tudi zgodbo, kako je nekdo iz sovražnega tabora nekoč, brez razloga, obiskal mojega tasta, s puško v roki. In da je malo manjkalo, da bi ga tudi počil. Bila sem šokirana, kajti kakršnokoli strelno orožje me je zmeraj prestrašilo. Nekaj časa smo namreč živeli na Jesenicah, v bloku, kjer so bili sami priseljenci, ki jim orožje ni bilo tuje. Vprašala sem moževe starše, kaj se je v resnici zgodilo, toda napotili so me k tastu, češ, da mi bo on vse povedal. Nazadnje sem izvedela, da se ga je nekoč tast napil in se v gostilni širokoustil, da bo sosedu zažgal hišo in to ponoči, ko bodo spali. Potem so pa vsi »glih«, sem rekla možu in ta mi sploh ni ugovarjal!«
Barbarina nosečnost je bila zelo težka in zato je komaj zdržala, da je šolsko leto speljala do konca. Žal ji je bilo, ker se je od razreda morala posloviti. Zlasti jo je žrlo, ker je vedela, da se bodo tudi vezi, ki sta jih spletla z Benom, sedaj zrahljale.
»Doma sem morala veliko počivati, kar ni bilo težko, saj sem iz dneva v dan postajala bolj štorasta. Mož je hranil dopust za takrat, ko se bo otrok rodil, zato sem bila, bolj kot ne, prepuščena sama sebi. Tast in tašča sta imela v poletnih mesecih več kot dovolj dela zunaj, ni bilo misliti, da bi pazila še name. Skrbelo nas je edino to, ker nihče od njiju ni vozil avta. Na traktor in te reči sta se že razumela, v avto se pa nihče od njiju ni nikoli usedel. Tako je naneslo, da je, bilo je ravno konec osmega meseca, moral Janez oditi na službeno pot v Celovec. S tamkajšnjimi gospodarstveniki so imeli Gorenjci pomembne pogovore. Niti na kraj pameti mi ni padlo, da me bo prehitel čas! Tast in tašča sta grabila seno precej daleč stran, da ju nisem mogla priklicati, mobitelov še ni bilo in ko mi je odtekla voda, sem bila prepuščena na milost in nemilost svoji lastni iznajdljivosti. Saj vem, da bi lahko poklicala rešilni avto, toda v tistem trenutku so mi možgani »ukazali« nekaj drugega. Poklicala sem Benovo mamico, in jo prosila za pomoč. Že iz mojega glasu je začutila, da jo res potrebujem. Ne vem sicer, kar je v tistem trenutku počela, toda z avtom je pred hišo ustavila v nekaj minutah. Bila sem zelo nebogljena, prestrašena in slabotna. Pomagala mi je v avto, me bodrila in na srečo je bilo do porodnišnice le slabe pol ure vožnje. Popadki so se že začeli, postalo me je strah, da bom rodila kar v avtu. Potolažila me je, da prvič ni tako hitro. Imela je prav…..Rojevala sem še vso noč, vendar je bil takrat ob meni že Janez, da mi je bilo laže. Zgodaj zjutraj, malo po peti uri, je prijokala na svet Mojca. O svoji sreči, ko sem jo držala v naročju, ne bom govorila, ker se je z besedami ne da opisati. Raje bom povedala nekaj drugega. Čez čas, ko sem bila spet doma, na varnem, me je prišel obiskat Beno. Ko si je Mojco dodobra nagledal, me je prosil, če lahko še kdaj pride. Pa mamico pripelji s seboj, sem mu rekla. Tako se je zgodil prvi korak. Povsem spontano. Niti tast, niti tašča nista nič rekla, čeprav ju ob prvem obisku sosede ni bilo v hiši. Tudi soseda je bila še zmeraj zelo rezervirana. To me je malo motilo, toda kaj, ko sem vedela, da nekateri ljudje preteklosti ne morejo kar vreči čez rame!«
Čeprav je Barbara poskušala vse, se »ta stari« niso in niso mogli spraviti med seboj. Nazadnje je odnehala, ker je videla, da ne bo šlo. Med njimi je bilo še preveč nerazčiščenega nagajanja, groženj in bogvedi še česa, kar bodo, v to je Barbara še zmeraj prepričana, s seboj odnesli v grob. Dosegla pa je vsaj to, da si niso več nagajali.
»Za nas, ki smo bili še mladi, je bilo drugače. Tudi Janez kot sosedovi smo bili približno enakih let, imeli smo podobne skrbi, želje. Nesporazumi, ki so jih na nas želeli prenesti starejši, nas še niso do konca zasvojili, zato nismo imeli toliko težav. Najprej smo se začeli pozdravljati, potem je postalo samo po sebi umevno, da Beno potiska voziček z Mojco po vasi in ko so ljudje videli, da smo šli po nedeljski maši skupaj na burek v bližnji lokal, so sicer staknili glave in se čudili, toda počasi so se na to navadili. Oba z Janezom sva kmalu ugotovila, da imamo s sosedi veliko skupnega, da sta prijazen in srčen par. Čez čas, ko je Mojca malo zrasla, smo šli skupaj na morje, tudi na kakšen nedeljski izlet smo jo mahnili. Potem, ko je Beno doma sitnaril, da bi rad imel tako sestrico kot je Mojca, smo imeli malo pavze, toda vezi so ostale. To mi je bilo v največje zadoščenje. Že moj oče mi je šel na živce, ker ni govoril z bratom zaradi dediščine, tudi pri mladostnih prijateljicah sem opazila, da imajo cel kup družinskih zamer, ki jih sploh niso želeli razčistiti. Pa je življenje tako kratko in tako lepo, če ga znamo vzeti v roke, kajne?« je dejala na koncu Barbara.