»Nekoč, bilo je ravno ob Božiču, postavljali smo jaslice, ko pride tast v sobo, nas pogleda in takoj zatem zaloputne z vrati za seboj. Janez je stekel za njim, ker se je ustrašil, da je kaj narobe. Pošljita sosedove k hudiču, pa bo pri nas spet vse kot je treba, mu odvrne oče z vso ihto. Janez se je poklapan vrnil v sobo, k meni, in v očeh so se mu začele nabirati solze. Nikoli ga še nisem videla, da bi jokal. No, razen takrat, ko sva se poročila, pa tedaj, ko se je rodila Mojca, toda to ne šteje. Oba sva se zavedala, če bi tastu popustila, bi odnosi s sosedi v trenutku padli še na nižjo raven. Toda izhoda iz sovraštva nisva videla. Tast je trdil svoje in zanj so bili sosedje ničvredni sovražniki in pika,« opisuje situacijo Barbara, hkrati pa doda, da je vse, kar pripoveduje, le vrh ledene gore, da je bilo v resnici še veliko huje.
Potem pogleda Janeza in ga vpraša, če lahko pove tudi »tisto«. Janez nekaj časa ni odgovoril, potem pa je le privolil, češ; kamor gre bik, naj gre še štrik.
»Menda so se hude stvari dogajale tudi med vojno,« nadaljuje Barbara.
«Tastov oče, ki ga nisem poznala, je bil bolj »rdeč«, pri sosedovih pa so bili »črni«. Glede na to, da eni in drugi hodijo v cerkev, bi rekla, da so se odločili za nasprotni strani zgolj iz samega kljubovanja. Eden od tastovih bratov je bil terenec in ko so ga nekoč našli v gozdu mrtvega, niso mogli ugotoviti, kdo ga je ustrelil. Kmalu so se razrasle govorice, da so ga izdali sosedovi, mu nastavili past in ga počili. Toda to so bile le govorice, čenče, ki jih nihče nikoli ni dokazal. Drugi so govorili, da je bil ustreljen z lovsko puško in da ga je ustrelil oče nekega dekleta, ker ga ni maral za zeta. Žal so pri Janezovih sprejeli tisto resnico o smrti, ki jim je bila, glede na sovraštvo med obema družinama, bolj »všeč«. Je pa res, da o tem tast ni nikoli govoril, verjetno ne zato, ker globoko v duši ni bil povsem prepričan, če je vse res.«
Malo po novem letu je sosed umrl.
»Žgal se bo v peklu,« je bilo vse, kar je dejal Barbarin tast.
Nobenega drugega usmiljenja ali sočutja. Barbara je poklicala Benovo mamico in jo prosila, če se lahko kje sestaneta, da se pogovorita. Ta je bila tako pripravljena za pogovor ob kavi.
»Pripovedovala mi je, da so očeta prosili, naj se pred smrtjo spravi s svojim »sovražnikom«, toda ni hotel. Bil je trmast kot vol. Obe sva si bili edini, da »ta stari« nosijo v sebi še kakšne take zamere, o katerih ne bodo nikoli spregovorili na glas. Da bodo vse te zamere odšle skupaj z njimi v grob. Potem sva se dogovorili, da bomo mi, »ta mladi«, med seboj govorili, se tudi družili, če bo tako naneslo, ne bomo pa o tem obveščali »ta starih«. Tudi Janez se je strinjal in videla sem, da se mu je globoko oddahnilo, saj je vedel, da bosta tudi starša bolj spravljiva do nas, ko bosta ugotovila, da je njuna »zmagala«. Vseeno sva se oba z Janezom počutila neke vrste prevaranta in lažnivca, saj zaradi ljubega miru nisva hotela izpostavljati dobrih odnosov s »ta mladimi« sosedi.«
Čas pa teče in tudi Mojca, ki je s svojim rojstvom zanetila prvi droben plamenček sprave, je zrasla, dobila je bratca in Barbarin tast je z leti počasi izgubljal na svoji ostrini. Marsičesa od tega, kar se je zgodilo včeraj, se ni več spominjal, le to, kar se je dogajalo pred 50 in več leti, pa mu je stalno lebdelo pred očmi. Začele so se nočne more, ko ni mogel spati, ko je kričal nesmiselne besede in ko se je, v grozo vseh, prebujal sredi noči in kolovratil okoli hiše. Nekoč so ga ujeli, in to zadnji hip, ko je pri sosedovih podtikal gorečo slamo. Od takrat naprej so ga imeli stalno pod nadzorom. Niti minute se ga niso upali izpustiti izpred oči. Čeprav se mogoče sliši grdo, toda vsem se je oddahnilo, ko je zaradi starostnih težav obležal, saj so vedeli, da se bodo lahko vsaj naspali, če ne drugega.
»Mogoče se bo komu slišalo nenavadno, toda v trenutku, ko so naši in sosedovi starši umrli, se nam je zdelo kot da bi izginilo nekaj slabega. Vsi smo to občutili. Po preteklosti ne vrtamo več, kajti tako mi kot sosedovi se zavedamo, da je dober sosed vreden več kot vse zlato tega sveta,« je zaključila Barbara.