Lepo bi bilo, če bi imeli enak odnos tudi do sebe, mar ne? A kaj, ko ga pogosto nimamo. Odgovor na vprašanje, zakaj sebe tako pogosto postavimo na zadnje mesto, je pravzaprav le eden: prepričanje. Ne le eno, temveč več:
• Dober starš, otrok, partner, prijatelj, sodelavec itd. vedno ustreže.
• Le kadar ustrežem drugim, sem vreden/vredna ljubezni.• Le kadar ustrežem, me bodo ljudje sprejemali.
• Jaz nisem pomemben/pomembna, pomembno je, da so zadovoljni drugi.
• Če skrbim za druge, to pomeni, da sem dobra oseba.
• Spodobi se, da drugemu ustrežeš, ko te prosi za uslugo.
• Če ne ustrežem, bom razočaral/razočarala in prizadel/prizadela tiste, ki jih imam rad/rada.
V jedru teh prepričanj je še eno – jaz sem tista, ki lahko pri drugem povzročim dobro ali slabo razpoloženje, da me bo sprejemal ali zavračal, da me bo ljubil ali sovražil. In še eno – drugi so tisti, ki lahko pri meni povzročijo, da se počutim dobro ali slabo, da se čutim sprejeto ali pa zavrnjeno, ljubljeno ali osovraženo. Zato drugim želimo biti najboljši prijatelj, saj verjamemo, da bomo s tem dosegli nekaj, česar, verjamem, si želimo vsi – biti ljubljeni in sprejeti.
Potreba po ljubezni in pripadnosti je zapisana v naših genih. Še predobro se namreč zavedamo, da imamo povezani z drugimi mnogo večje možnosti preživetja. Pa vendar je pomembna tudi povezanost s seboj, pomembno je, da znamo prisluhniti tudi sebi, ne le drugim. Kajti dlje kot naša notranja sporočila ostajajo prezrta, bolj se bosta v nas kopičila notranji nemir in nezadovoljstvo. Vprašanje pa je, kako povezani si bodo drugi želeli biti z nami, če bomo kar naprej slabe volje in razdraženi.
Bodimo pozorni na to, kaj nam šepeta notranji glas. Naslednjič, ko bomo čutili potrebo, da nekomu ugodimo, čeprav si tega ne bomo želeli, si dajmo dovoljenje, da ne odgovorimo takoj, temveč se najprej temeljito pogovorimo s seboj. Vprašajmo se po razlogih, zaradi katerih želimo ugoditi sogovorniku. Zato, ker verjamemo, da ga bomo v nasprotnem primeru razjezili, razžalostili ali razočarali? Zato, ker verjamemo, da je to eden od načinov, da si pridobimo njegovo naklonjenost in sprejemanje? Morda zato, ker verjamemo, da nismo dovolj dobri, če mu ne ugodimo? Ali pa zato, ker verjamemo, da je naša vrednost odvisna od pripravljenosti ustreči drugim? Kaj si bomo mislili o sebi, če sogovorniku ugodimo, in kaj, če mu ne? Raziščimo prepričanja, ki so v ozadju naše želje, da ustrežemo.
To seveda ne pomeni, da nikoli več nikomur ne ustrežemo. Pomeni le, da razumemo, čemu to počnemo, in si odgovorimo na vprašanje, ali pri tem poslušamo sebe ali pa, tako kot običajno, svoje občutke in želje potisnemo na stran, ker so želje drugih pomembnejše. Jasen pokazatelj, da smo naredili slednje, je jeza. Saj poznamo tisti občutek, ko nas nekdo prosi za uslugo, nas pa čaka cel kup drugih stvari, ki si jih želimo postoriti. A iz takšnih ali drugačnih razlogov privolimo, nato pa se še cel dan jezimo. V prvi vrsti na osebo, ki nas je za uslugo prosila, saj bi lahko vedela, da imamo cel kup drugih obveznosti. Jezimo pa se tudi nase, ker smo privolili, ker bomo svoje načrte zopet morali preložiti ipd. Takšno počutje je dober pokazatelj, da v uslugo nismo privolili iz pravih razlogov. Tudi občutek, da pravzaprav niti nimamo izbire in da sogovorniku moramo ugoditi, je jasen znak, da usluge ne delamo iz pravih razlogov. Občutek, da nekomu pomagamo, ker se čutimo nemočne, da bi se mu uprli, prav tako nakazuje, da razlog za uslužnost ni pravi. V vseh navedenih primerih bolj ali manj izhajamo iz vloge žrtve in dovoljujemo, da naše življenje narekujejo drugi in njihove želje, česar pa, verjamem, si ne želimo.
Namesto da se jezimo na druge ali nase, ta čas lahko uporabimo veliko koristneje: tako, da se naučimo, kako iz vloge žrtve izstopiti, postaviti jasne meje in prevzeti odgovornost za svoje odločitve. Mar ni tudi to nekaj, kar bi želeli svojemu najboljšemu prijatelju?
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.