Neprecenljivo darilo nove priložnosti

Jutranjo bolnišnično rutino sem pričela z drugo knjigo, ki sem jo prinesla s sabo. Ptiči ne pojejo opolnoči. Vedno sem se rada iskala v metaforah in tudi ta naslov je imel veliko pomenov. Prepričana sem bila, da je vse mogoče, tudi petje ptic ob uri strahov. Mene ni bilo ničesar več strah.
Ni me bilo več strah ...
Ni me bilo več strah ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Kakor vpeta v neko pravljico, sem se razveselila vsakega trenutka, ki me je vzel v naročje. Dan, ki se je obetal, pa je nakazoval, da me bo pestoval z vso pozornostjo ter razvajal moja občutja, ki so mejila na nemogoče. Ampak v pravljičnem svetu je mogoče
čisto vse. Ustvarila sem si svoj pravljični svet.

Začelo se je z dopoldansko vizito. Moja operaterka se je kot ponavadi ustavila pri vznožju postelje, se mi nasmehnila in vprašala po počutju. Potem je segla po kartonu, ki je visel na kovinski obešanki, in pregledala morebitne spremembe glede vročine, počutja in odvajanja blata. Bila je zadovoljna. Povsem mirno je nato dejala, da so prišli izvidi, ki so pokazali negativno stanje vsega, kar je poslala na pregled. Rak je bil odstranjen in se ni nikamor razširil, niti na limfo niti na bezgavke, nikamor. V njenem glasu sem čutila obenem veselje in tudi skrb, ko je dodala, da bodo še enkrat pregledali vso dokumentacijo in se posvetovali, kakšni bodo nadaljnji postopki zdravljenja. Mogoče me bodo preventivno poslali na kakšno lažjo obliko terapije, vendar še niso odločeni, zaenkrat pa vse kaže, ko je ponovila, da so končni izvidi b. p. Njene besede so me kar dvignile pokonci, ustnic nisem mogla zapreti, razlezle so se v nasmeh. Strmela sem v zrak, po telesu sem čutila prijetno božanje mravljincev in tisto prisotnost glasu, ki mi je šepetal, da mi je poklonjeno novo življenje. Tedaj je iz na pol odprte knjige, ki si jo je z zanimanjem ogledovala nova skupina medicinskega osebja, ki je prišla na vizito, zapela ubrana jata vseh mogočih kot mavrica pisanih ptičev.

Najlepšo novico, ki sem jo kdaj koli v življenju slišala, sem sporočila Fabijanu ter dodala, da je negativno včasih tudi pozitivno in bom to spoznanje začela bolj ceniti. Napisala sem še nekaj sporočil in poklicala otroke. Preplavljala me je vzhičenost in z mano se je veselila celo soseda na postelji ob oknu, ki je bila tudi sicer dosti družabna. Veliko sva se pogovarjali, premlevali sva vsakdanje tegobe, s katerimi se je začela srečevati. Položila sem ji na srce, da je življenje lepo, naj uživa ob vsem, kar se ji ponuja. Dosti bolnišničnega časa je preživela v pritličju, saj so jo nenehno klicali in je imela tako družinske, kakor prijateljske obiske, o čemer mi je, ko se je vrnila v sobo, pripovedovala. Tudi meni sta se druga za drugo napovedali prijateljici, da me popoldan obiščeta v bolnišnici, česar sem se navsezadnje razveselila. Sicer nisem imela nobene
želje po obiskih, saj je bila v meni še vedno tista nestabilnost, pa si nisem želela kakšnega čustvenega zloma. Toda ob novem rojstnem dnevu, ki mi je bil poklonjen z negativnimi izvidi, sem bila že toliko močna, da mi je bilo všeč, ko sem dobila klic glede obiskov. Na obisk je prišel tudi Blaž. Z veseljem je snedel nekaj mojega zajtrka, ki sem ga shranila za kasnejši čas, ampak še vedno nisem čutila potrebe po hrani. Vseeno sem se razveselila, ko mi je moja operaterka na viziti rekla, da mi bo zamenjala jedilnik, naj pa še bolj pazim, da zares zgrizem. Prikimavala sem in se zahvaljevala za vse napotke, ki sem jih bila deležna.

Matejina kava je bila spet eno izmed daril, ki sem ga prejela. Z navdušenjem sem oddrsala do mize, se namestila na stol in jo srkala po požirkih. V sobo so pripeljali novo sostanovalko, ki je imela, kot je povedala, napade bolečin v spodnjem delu trebuha, zato je rekla, da bo najverjetneje morala na operacijo slepiča. Kosila ni dobila. Jaz pa sem se spet trudila, da bi vsaj nekaj pojedla. Imela je dober okus, ampak meni ni šla po grlu, čeprav sem se zares silila in žvečila, vmes pa tudi pila juho.

Pričakovala sem, da me v popoldanskem času obiščeta prijateljici. Mislim, da še ni bil čas obiskov, ko je skozi vrata vstopila Alenka. Razveselila sem se, ko me je objela. Med pogovorom mi je v dlan potisnila figurico prašička, ki naj bi mi tudi v prihodnje prinašal srečo. Imeli sva solze v očeh, vendar so bile tokrat povsem drugačne kakor takrat, ko sva pred operacijo ob kavi klepetali in sem ji pripovedovala, kaj me čaka, ter se s težavo zadrževala, da nisem planila v sunkovit jok. Besede sva usmerili tudi k njenemu možu, ki je imel nesrečo s traktorjem, zato je bila zaskrbljena za njegovo zdravje. Ker so ga odpustili iz bolnišnice, je kmalu odhitela domov, da ne bi bil predolgo sam.

Različne misli, ki so se mi začele 'poditi v glavi', je nato s svojim prihodom pretrgala Smilja ter na moja usta ponovno priklicala smehljaje. Zopet je sobo preplavila dobra volja in tudi ona je s sabo prinesla simbol sreče, prikupnega angelčka, ki sem ga položila na svojo bolnišnično nočno omarico. Solze veselja so se tudi nama nabrale v očeh in ugotavljala sem, da je pravzaprav prijetno sprejemati obiske, ki osrečujejo in dajejo novih moči. Fabijan je prišel malce kasneje kot običajno. Pospremila sva prijateljico, s katero sva preživeli nadvse prijetne trenutke, tako da sem skoraj z lahkoto odmislila, da sem v bolnišnici. Ko sva se vračala v bolnišnično sobo, sem ga med presledki tišine spraševala, kako je pri hiši in kakšen je vrt. Nisem se pa želela preveč vznemirjati ter se žalostiti, da sem tako blizu, pa vendar tako daleč od doma.

Bila pa sem res vse bliže domu. Na viziti v sredo dopoldan sem rekla kirurginji, da si želim biti v četrtek doma. Spet je pogledala papirje in odgovorila, da je vse možno. Še enkrat mi je pojasnila, da se niso odločili za nadaljnje zdravljenje, ampak me bo napotila po mnenje še k onkologu. Prikimavala sem in zasanjala, kako sem že z eno nogo v svojem domačem okolju. Spet se mi je vse smejalo in sprehajala sem se po hodniku, nagovarjala sestre in zdravnike ter jim pripovedovala, kako od sedaj delim tudi objeme ter to tudi storila. Toliko prijaznosti in ljubeznivosti na enem mestu še nisem nikoli doživela. Bilo je zares kot v neresničnih sanjah, kjer je počutje neponovljivo. Celo bolečin nisem čutila, kakor da ne bi bila za mano zahtevna operacija, le tekočina mi je še vedno preventivno tekla v žilo, kakor je povedala operaterka. Tudi otrok je lepo imeti veliko. Vsak trenutek je bil nekdo izmed njih nekje blizu. Blaž je vsekakor bil, potem se je odpravil še k prijateljem v mesto na druženje, David je navadno prišel pred popoldansko izmeno v službo. Fabijan si je jemal veliko časa. Ko je zbral moči, je povedal, da mu je doma dolgčas, da je hiša tako prazna, ker me ni. Komaj je čakal, da se vrnem. Ko sem mu povedala, da je nekaj upanja, da odidem iz bolnišnice že čez nekaj ur, kar ni mogel dojeti, da bi bilo to mogoče.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Zelo si je želela, da bi umrla na hitro

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Ilustrator Simon Sanda: Okužen sem s covidom-19

Na družbenih omrežjih se je oglasil tudi znani slovensk...

Medicinska sestra iz UKC Ljubljana: »Vsi govorijo, da smo mi ovce«

Iz UKC Ljubljana prihaja posnetek nadzorne medicinske s...

Zgodba iz slovenskega doma ostarelih: »Mama, rad te imam!«

Ranljivi in osamljeni so v teh dneh. Mnogi že dolgo nis...

Kratke misli: Temu ne moreš pomagati

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Izpoved slovenske upokojenke: »Začeli so me spraševati, če sem ovca«

Da se resnično lahko kaj tako krutega dogaja kjerkoli, ...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2020 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.