Ampak meni se je zdelo mogoče vse. Fabijanu sem tudi rekla, da grem zvečer v kapelo
k maši, zato sva se napotila do izhoda bolnišnice preizkusiti moje moči. Zmogla sem. Bil
je tako veličastni občutek, da sem zvečer umirjena legla med svoje tri vzglavnike in mu
govorila, da se vse zgodi z namenom in gotovo bom dobila namig tudi za to doživetje.
Poseben val sreče pa me je obšel, ko sta se na vratih pojavili Sabina in Eva. Moja najmlajša hči mi je s svojim prihodom pripravila prijetno presenečenje. Nisem pričakovala, da bi se pripeljala na obisk od tako daleč, pa tudi poklicala me ni, da bi mi povedala o svojem namenu. Rekla je, da me je na vsak način hotela videti. Sedaj sem tudi jaz že sproščeno govorila o svojem zdravju, čeprav sem bila ves čas prepričana, da je z mano vse v redu, da bo tako tudi v prihodnje, pa vendar se je včasih pojavil dvom. Mogoče sem ’čudaška’ mama, saj bi želela tudi s tem, da povem manj, kakor se v resnici zgodi, svoje bližnje obvarovati vseh neprijetnosti. Moja začetna diagnoza ni imela dobrih obetov. Nekako nelagodno sem se počutila. Nisem se znašla v situaciji, ki je prišla tako iznenada. Mislila sem, da bo čas postavil vse na svoje mesto in da bodo težki trenutki kar ostali nekje v poletni pripeki ter se v čim večjem loku izognili občutjem mojih otrok. Ampak otroci so, kljub temu da sem jim pokazala svojo močno voljo, v skrbeh spremljali, kaj se mi dogaja in upali, da bom tudi tokrat zmogla, saj so ponavadi rekli, da tako in tako zmorem vse, kar si zastavim. Hoteli so biti v moji bližini in mi pokazati, da me imajo radi ter mi stojijo ob strani. Pripravljeni so bili storiti veliko več, kot sem sama hotela v želji, da bi jim prihranila morebitno bolečino.
Pravzaprav sem bila kot mama odločna in dosledna od prvega otroka dalje. Vedno sem
se držala dogovorov, a sem znala sklepati tudi kompromise. V neskončnost sem se z njimi pogovarjala in jih pestovala ter jim bila mama po svojih najboljših zamislih. Ko pa so zapuščali domačo streho ter ’odleteli’ na svoje, sem ’prerezala popkovino’ in jim prepustila njihov način bivanja ter se vanj nisem vtikala. Bila pa sem presrečna, kadar smo se vsi skupaj dobili na katerem od družinskih praznovanj, pa tudi, ko sem dobila povabilo na hitro kavo, če sva si s katerim izmed potomcev nepričakovano prekrižala pot. Tudi naše žegnanjske sobote so postale nepozabne. Vsekakor pa so se kot nepozabni zapisali dnevi v juliju 2013. Bili so polni stresnih presenečenj in prijetnih občutij, a tudi posebnih srečevanj, kakor sem za trenutek pomislila, ko sem bila obkrožena s svojimi dragimi tisto popoldne. Smejale so se tudi moje oči. Še celo ob injekciji, za katero sem še vedno vztrajala, da jo dobim v ramo, sem se glasno smejala pod rjuho, moji obiskovalci pa prav tako, čeprav je pekoča bolečina gomazela po roki in rama, ko sem se odkrila, je bila vsa modra od podplutb.
Bil je čas, da se odpravimo. Ogrnila sem si ’šlafrok’ in prijela Fabijana pod roko. Počutila sem se svobodno, saj so mi popoldan odstranili tekočino, ker jim je operaterka na jutranji viziti tako naročila. Bila sem brez držala, na katerega sem se sicer navadila, ampak vseeno je bilo prijetneje hoditi brez kovinskega spremljevalca. Moji dekleti sta naju pospremili v klet, nato smo se objeli in si ob dvigalu pomahali. Eva je imela pred sabo več kot dve uri vožnje, midva s Fabijanom pa skoraj ravno toliko duhovne pomiritve. Pater Marko ob sredah mašuje v kapeli, ki je v kletnih prostorih bolnišnice. Tudi tokrat je bilo tako.
Leto 2013 me je zaznamovalo z diagnozo rak. Preživela sem in se s hvaležnostjo zavezala Programu Svit, da postanem njegova ambasadorka ter s svojo zgodbo osveščam neodzivne v preventivni program raka na debelem črevesu in danki. Potrebovala pa sem tudi pisalno terapijo, da sem na tak način prestopila šok, ki sem ga iznenada doživela, ko sem se začela zavedati, da se mi izteka življenje. V minulem letu sem postala ambasadorka portala MojaLeta.si in pričela z objavami zgodb iz knjige Diagnoza, ko zastane dih. A sem se najprej posvetila pisanju knjige, ki sem jo javnosti predstavila minulo jesen. Knjiga Diagnoza, ko zastane dih, ima 13 poglavij. V njej so na poseben način zapisane zgodbe, ki sem jih doživljala v času bitke z rakom. Vsebini sem dodala moj pogled na življenje in moje videnje na mnoge stvari, ki se dogajajo v vsakdanu, tako sem vsakemu poglavju dodala t. i. nasvete in sporočila. V knjigi so zapisi mojih najbližjih, ko so spregovorili o tem, kaj so doživljali, ko so izvedeli, da imam raka, mojih prijateljic, objavljenih pa je tudi nekaj zgodb oseb, ki so se prav tako srečale z diagnozo rak. Knjiga je barvna in kot rdeča nit so v njej razpete fotografije mavric, ki so jih posneli različni fotografi.