POLETNA ZGODBA: Deset dni samote (4/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
»Muc. Kdo bi si mislil,« je veselo rekla. Odprla je omaro, mu na mali krožnik nalila nekaj mleka, na drugega mu je na koščke narezala svojo najljubšo salamo. Vse je s tekom pojedel, nato pa zapredel.
Sedla je na kavč, maček je skočil v njeno naročje.
»Muc, torej si me izbral za novega lastnika. Pa naj bo. Še ime ti dam,« mu je rekla. Premišljevala, nato pa izstrelila: »Feliks!«
Z mačkom v naročju je nato legla nazaj na kavč in zaprla oči. Zaspala je in sanjalo se ji je, da je prišel Jaka. V veliki košari je imel sedem malih mačkov. Vse je podaril njej, vsi so imeli okrog vratu rdečo pentljo. In bila je srečna. Objela ga je in objem je bil tako resničen.
Zjutraj jo je prebudil Feliks, s smrčkom je dregal v njen nos. Nasmehnila se mu je in ga pobožala.
»Si dobro spal, Feliks? Si lačen,« mu je rekla.
Naredila si je zajtrk, ga nekaj odstopila tudi mačkonu. Nato sta odšla ven. Sedla je na klop, pila kavo in ga opazovala. Igral se je s travo, ki je rasla nedaleč stran in zganjal norčije.
»Avguštin! Avguštin,« je zaslišala v daljavi moški glas.
Očitno je nek izletnik nekoga iskal. Glas je bil dovolj daleč stran, najbrž ni imel namena priti do vikenda. A se je motila. Pozno dopoldan je bil glas, ki kar ni prenehal, vse bližje. Nekdo se je moral res dobro izgubiti, da ga tako dolgo niso našli.
Erika je s svojim mačkom čakala, da popotnik pride mimo in da mu pove, da tam ni še nihče. Sedela je zunaj na klopi, brala je knjigo in z enim očesom pazila na svojega novega prijatelja. Feliks se ni oddaljil stran od nje. Ležal je na soncu ali pa se igral v njeni bližini.
Zaslišala je korake in pogledala v smer, od koder so prihajali. Pred njo se je kmalu prikazal moški. Vstala je in stopila nekaj korakov proti njemu.
»Si ti klical nekega Avguština,« mu je rekla.
Prikimal je.
»Žal mi je, nikogar nisem videla,« je skomignila z rameni. Že ga je hotela vprašati kaj več o izgubljenemu, ko se je okrog njenih nog pričel motati Feliks.
Moški je počepnil in olajšano vzkliknil: »Avguštin!«
Maček je zamijavkal in stopil z dvignjenim repom do moškega. Erika pa je brez besed gledala vanj.
»To je moj maček. To je Avguštin. Izgubil se je,« je pričel moški.
»Ne, to je moj maček, to je Feliks,« je hitela Erika.
»Tvoj? Ne vem, tako zelo je podoben mojemu. Si prepričana, da je tvoj,« je vprašal. Vzdignil ga je v naročje.
»Včeraj zvečer je prišel,« je povedala Erika.
»Potem je pravi. Včeraj se je izgubil,« je prikimal Moški.
»Oh, jaz pa sem bila prepričana, da imam novega prijatelja,« je bila Erika žalostna.
»No, žal mi je. Saj bi ti ga dal, pa ga imam preveč rad,« je rekel in se ji smehljal. Bil je velik, star okrog trideset let. Imel je rjave, nekoliko daljše lase, rjave oči.
»Le pazi nanj, da se spet ne izgubi,« je še rekla, pobožala mačka po glavi in želela oditi.
»Če imaš čas, bi te povabil na kavo. Malce nižje sem nastanjen,« je rekel.
»V vikendu? Ni prazen,« se je začudila.
»Ne, že teden dni sem tu,« je povedal.
»Nisem opazila. Počakaj me, zaklenit grem vikend,« je rekla in sprejela povabilo na kavo. Tako bo vsaj še nekaj časa ob Feliksu, ki se ji je prikupil. No ja, pa tudi moški, ki jo je vabil, ni bil slab na pogled.
Stopila sta do njegovega vikenda, Avguština je ves čas nesel.
»Tukaj je prvič, najbrž se je izgubil, ni našel poti nazaj,« je rekel.
»Prav škoda, da je tvoj, upala sem, da ga je kdo nalašč pustil v teh gozdovih,« mu je povedala Erika.
Odklenil je vrata, spustil Avguština na tla. Velel ji je, naj sede na malo teraso, sam pa je odšel kuhat kavo.
Vrnil se je kmalu, z dvema različnima skodelicama kave. Zraven je prinesel še piškote in sok. Postregel je, nato pa se predstavil.
»Tadej sem! Me veseli, da mi boš skrajšala dan,« se je smehljal.
»Erika,« mu je povedala.
Nato sta govorila o vsem. Povedal ji je, da študira ob delu in da se najraje pride pripravljat na izpit sem gor, v tišino.
»Tu me nihče ne moti. Če se učim doma, potem me premami tisoč stvari in odlašam s študiranjem. Tu pa ne morem nikamor iti,« je govoril.
»Tu je res mir. Tudi sama sem si zaželela deset dni samote in sem pobegnila sem gor,« je prikimala.
»Nisem te še videl tu,« je pričel.
»Kar nekaj časa me ni bilo. Moja starša pa sta večkrat tu,« je kimala.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Resnična zgodba: Oddamo stare starše

Zgodba prihaja iz Japonske, oglas, ki je bil objavljen ...

Kratke misli: Danes bi naredila drugače

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

O radostih starosti – razmišljanja z grškega otoka

Zavod OPRO nam je nedavno poslal v branje in razmislek ...

Rokavčki pomagavčki so v veliko pomoč osebam z demenco

Po družbenem omrežju so zakrožile fotografije Doma star...

Ganljiva zgodba: Obiskal je frizerski salon, da bi se naučil ženi kodrati lase

Ganljiva resnična zgodba prihaja iz Kanade in je v neka...

Kratke misli: Kako pripraviti nekoga, da je bolj prijazen

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Vlasta Nussdorfer

Vlasta Nussdorfer
varuhinja človekovih pravic


"Nihče ni popoln; ne mlad in ne star, šele vsi skupaj lahko zgradimo lepši in srečnejši svet."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.