POLETNA ZGODBA: Deset dni samote (6/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Rahlo se je nasmehnil in prikimal: »Da, skoraj!«
»Skoraj?« je bila začudena.
»Imel sem žensko, bil sem z njo šest let. Pred letom in pol sva se razšla. Še vedno pa hodim k njej po hčerko,« je povedal.
»Otroka imaš? Ne bi si mislila,« je rekla.
»Aha. Maja je stara pet let. Vsak drugi konec tedna je pri meni,« je prikimal.
»Lepo, da še vedno skrbiš zanjo,« je rekla.
»Te ne moti,« ga je zanimalo.
»Moti? Otrok? Ne, zakaj le,« je skomignila z rameni.
Prikimal je, jo gledal. Nato jo je prijel za roko, se nagnil čez mizo in jo poljubil na usta. Vprašujoče jo je pogledal, ko je videl, da se smehlja, je ponovil s poljubom.
»Nikoli si ne bi mislila, da bom tu našla nekoga,« se je kasneje smejala. Objeta sta sedela za mizo.
»Pravijo, da ljubezen pride takrat, ko najmanj pričakuješ,« ji je povedal.
»Ne morem verjeti, toda hvaležna sem Jaku, da je storil, kar je storil. Pahnil me je v tvoj objem. Niti malo mi ni žal. Čutim, da se bom imela s tabo zelo lepo,« mu je rekla.
»Čutiš? Jaz pa vem,« je bil odločen.
Skupaj sta ostala do poznega večera. Potem je bil čas za slovo, čeprav se kar nista hotela posloviti. Tadej jo je pospremil do njenega vikenda.
Ko sta prispela pred njena vrata, je predlagala: »Te sedaj pospremim še jaz, da ne boš hodil sam?«
»In potem seveda jaz spet tebe. Hodila bova vso noč,« se je zasmejal.
»Kar nočem se posloviti,« je rekla in našobila ustnice.
»Kmalu bova spet skupaj,« je rekel. Poljubil jo je in objel, nato pa je odšel nazaj.
Zaprla je vrata in se smehljala. Bila je srečna, tako zelo, da bi najraje poklicala vse. Še najbolj pa si je želela, da bi jo videla Saša in Jaka. Da bi le videla, kako se ima lepo, kako je zaljubljena!
To noč je trdno spala, bila je utrujena od vsega. Prebudila se je šele ob deseti uri, ko je sonce že močno grelo notranjost. Skočila je pokonci in bila jezna nase: »Vsaj eno uro prej bi morala vstati! Zdaj bi lahko bila že ob njem!«
Na hitro se je oprhala, oblekla, zajtrk je preskočila, ni bilo časa. Stekla je po poti do njega. Ni ga bilo pred vikendom. Potrkala je, toda nihče se ni oglasil. Zaskrbelo jo je, pogledala je v garažo, avta ni bilo. Zabolelo jo je v želodcu. Kaj naj to pomeni? Je odšel? Jo je pustil tu samo? Zakaj?
Sedla je za mizo in čakala. Morda je moral nujno v dolino in se bo vrnil. Morda je že na poti nazaj. Najbrž res.
Čakal je in čakal. Premagal jo je žeja, zato je po dveh urah obupala in se vrnila nazaj. Bila je žalostna, najraje bi kar zajokala. Ni razumela. Kaj je naredila narobe, da je šel, da se ni poslovil?
Dan je bil dolg. Ni se premaknila od vikenda, še vedno je upala, da se bo pripeljal. A se ni. Ni slišala glas avtomobila, ni slišala korakov. Malo preden se je znočilo, je še enkrat šal do njegovega vikenda. A še vedno je bil osamljen. Vrnila se je nazaj, se zaklenila in legla na kavč. Prižgala si je televizijo, nato pa zajokala. Čeprav sta se poznala le nekaj dni, je bolelo. Morda še bolj, kot ko je prekinila z Jakom. Tokrat je bila res prepričana, da je na pravi poti, da ju je združila usoda, da se bo imela lepo. Pa se je spet motila.
Zaspala je šele okrog enajste ure zvečer, zjutraj se je prebudila ob sedmih. Bolela jo je glava, imela je zabuhle oči. Še vedno ji je šlo na jok, poskušala je odmisliti vse skupaj, pa ji ni najbolje uspevalo. Odšla je pod tuš in premišljevala, naj ostane tu, naj gre nazaj. Najraje ne bi bila nikjer, najraje bi kar izginila za nekaj časa!
Oblekla je trenerko, skuhala si je kavo, nekdo je potrkal. Skoraj bi izpustila skodelico iz rok, ko je zaslišala trkanje. Srce je poskočilo. Oh, ljubi bog, naj bo on! Naj bo Tadej! Naj me ljubi!
In je bil. Stal je pred vrati, smehljal se je. V naročju je držal malega mucka. Popolnoma bele barve. Prestrašeno je gledal in mijavkal, okrog vratu pa je imel ovratnico. Erika se je nasmehnila, pobožala mucka, poljubila Tadeja. Brez besed je zrla vanj.
»Poglej, kaj piše na ovratnici,« je zašepetal.
»Feliks,« je počasi prebrala. Nato ga pogledala.
»Ker si ga hotela, sem ti ga prinesel. Nisem vedel, kaj naj. Osrečila si me, hotel sem ti vsaj malo vrniti. Odšel sem po mladička, upal sem, da bom prej nazaj, pa mi ni uspelo. Saj nisi jezna,« je govoril vprašujoče.
Erika ga je olajšano objela: »Jezna? Nate? Nikoli! Le zaljubljena!«
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Resnična zgodba: Oddamo stare starše

Zgodba prihaja iz Japonske, oglas, ki je bil objavljen ...

Kratke misli: Danes bi naredila drugače

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

O radostih starosti – razmišljanja z grškega otoka

Zavod OPRO nam je nedavno poslal v branje in razmislek ...

Rokavčki pomagavčki so v veliko pomoč osebam z demenco

Po družbenem omrežju so zakrožile fotografije Doma star...

Ganljiva zgodba: Obiskal je frizerski salon, da bi se naučil ženi kodrati lase

Ganljiva resnična zgodba prihaja iz Kanade in je v neka...

Kratke misli: Kako pripraviti nekoga, da je bolj prijazen

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.