»Ha, samo pogledal bo, ko se bom vrnila! Druga oseba bom. Polna bom energije, samozavesti. On me že ne bo,« je govorila, ko je pospravljala po vikendu.
Šele pozno popoldne je odnehala. Čeprav ni imela v načrtu, je pomila vsa okna, pobrisala prah, pomila tla. Vikend se je svetil. Vedno, kadar je bila jezna ali žalostna, je čistila. Takrat je vedno očistila najbolje.
Oglašati se ji je pričel želodec. Seveda, jedla je le zjutraj. Kavo in rogljiček. Čas bi že bil, da bi si privoščila hrano.
Na hitro je pripravila eno svojih najljubših jedi. Krompirjeve žgance. Zelo rada jih je jedla, že od malega. Včasih je prosila mamo, da jih je pripravljala vsaj enkrat tedensko in vedno je jedla tako dolgo, da je potem morala na kavč vsaj za pol ure. Tudi tokrat je pretiravala. Olupila je krompir, ga skuhala v velikem loncu. Nato je kuhanega zmečkala, dodala nekaj masla in zabelo. Sedla je pred televizijo in se lotila hrane kar iz lonca.
»Nihče me ne vidi, lahko uživam po mili volji,« si je rekla. Prižgala je televizijo in s kuhalnico jedla.
Čez dan je bilo sonce dovolj močno, ogrelo je notranjost vikenda, zato zvečer ni kurila kamina. Niti se ji ni ljubilo. Bila je utrujena. Prazen lonec je položila na tla zraven kavča, razgrnila je debelo odejo in ležala na kavču. Bila je dobre volje. Z enim očesom je strmela v ekran, vsake toliko zamižala, nato pa spet poskušala gledati film, vse dokler ni zaspala...
Prebudilo jo je jutranje sonce. Počasi je odprla oči in se pretegnila. Ah, saj res. Na vikendu je, pobegnila je. Za trenutek jo je preplavila žalost. A je hitro potisnila spomine nanj na stran.
»Sedaj res nimam časa objokavati preteklosti,« si je glasno in odločno rekla. Stopila je do okna. Nebo je bilo brez oblačka. Vse je kazalo, da bo dan čudovit.
Pozajtrkovala je, skuhala si je kavo in jo počasi popila pred vikendom na klopi. Nato je sklenila, da si pretegne noge. Sprehajalnih poti je bilo dovolj. Poznala je vse. Zaklenila je, nato pa se je odpravila v gozd. Hodila je počasi, premišljevala je, poslušala ptičje petje. Le kaj bo sledilo? Kako naprej? Kaj početi? Na trenutke se je počutila grozno osamljeno. Le kaj bo počela ob nedeljah? Prej jih je preživljala z Jakom. Vedno sta kaj počela, včasih sta kam šla. Kolesarila sta, hodila sta plavat. Naj sedaj vse to počne sama in ga po možnosti še sreča?! Z njo, Sašo. Ni ji kaj prida dišalo. Zamislila se je. Ustavila se je sredi gozda in sedla na podrto deblo, ki je ležalo ob poti. Poiskati bo morala kaj novega, kar ji bo zapolnilo čas. Brala bo. Da, brala bo knjige. Včasih jih je, potem ji je zmanjkalo časa. Sedela bo doma za hišo ali v svoji sobi in bo brala knjige! Vsaj dokler ga popolnoma ne preboli.
Vrnila se je nazaj, ura še ni bila poldan. Kaj naj počne, ni več vedela. Nekaj časa je sedela na soncu in se grela. Nato je sklenila, da leže na kavč in prične z branjem prve knjige. S sabo jih je prinesla dovolj, da ji ne bi smelo biti dolgčas. Prinesla je tiste, ki jih je že davno hotela prebrati, pa ji je vedno zmanjkalo časa. Sedaj ga je imela na pretek.
Sprva je imela polno glavo misli, ni se mogla koncentrirati na knjigo. A se je trudila, se prisilila in kmalu ji je uspelo. Zatopila se je v branje in pozabila na čas…
Dvignila je glavo. Temnilo se je. Odložila je knjigo. Do konca je imela le še nekaj strani. A bila je lačna. Spet je zamudila kosilo.
»Če bo šlo tako naprej, bom še shujšala! Niti jem ne. Vrnila se bom domov in imela bom najmanj tri kilograme manj. Potem bom zapeljiva in mu bo žal,« si je govorila na glas.
»Ne! Pha! Četudi postanem miss sveta, ga niti pogledam več ne. Kar naj ima njo,« se je jezila naprej.
Pojedla je sendvič, nato se je spet lotila branja. Bila je utrujena, pa ni vedela zakaj. Ves dan ni počela nič, bila je prepričana, da dolgo v noč ne bo mogla zaspati. A oči so ji same od sebe zlezle skupaj.
Prebudila se je okrog enajste ure zvečer. Zbudilo jo je praskanje. Sprva je bila prepričana, da sanja. Nato je prisluhnila še v budnem stanju. Praskanje se je še vedno slišalo. Miši?! Skočila je pokonci. Šla je za nadležnim zvokom, ki ji je ježil kožo. Kaj, če so res miši?
»Oh, nočem videti miši! Nočem jih poditi in loviti,« je zagodla.
Nekaj je praskalo po vratih. Prisluhnila je, nato je rahlo potolkla po vratih. Za hip je praskanje prenehalo, pa je kmalu spet pričelo. Tokrat je bilo zraven slišati še milo mijavkanje.
»Mucek,« je rekla in odprla vrata. Res je tam stal mali črno bel muc in jo žalostno gledal.
»Si sam? Si se izgubil? Boš pri meni,« je rekla prijazno. Maček se je podrgnil po njenih nogah, nato pa previdno vstopil. Bil je udomačen. Najbrž ga je kdo pustil v gozdu, se ga hotel rešiti.