POLETNA ZGODBA: Mlada zdravnica (6/6 strani)

Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Ampak, tako kot njega, je tudi Jožico zanimalo marsikaj. Povedal ji je le, da ima petintrideset let, vedela je, da je arhitekt. Imel je pet otrok, žene ni omenjal. Je ni bilo doma? Je umrla?
Bil je zelo privlačen. Imel je svetlo modre oči, kratke rjave lase. Imel je visoko in lepo postavo.
V tistem je prispel rešilni avto. Jožica je stopila na prag, se predstavila. Roberta so odnesli v avto in odpeljali. Najmlajši je zajokal.
»Nikar ne joči Nace, očka bo takoj nazaj,« mu je rekla Jožica.
Sedla je nazaj na kavč in se zastrmela v pet radovednih glavic.
»Si res zdravnica,« se je opogumil Miha.
Jožica je prikimala, nato pa so se počasi pričeli oglašati vsi, jo spraševali, kaj počne. Odgovorila jim je na vsako vprašanje, se z njimi igrala. Bila je srečna. V hipu so se ji prikupili. Sicer je imela zelo rada otroke, toda ni premišljevala o njih. Sploh ne sedaj, ko je bila za njo polomija.
Ob deseti uri zvečer je vseh pet spalo. Jožica je zaprla še zadnja vrata v zgornjem nadstropju in tiho odšla nazaj v dnevno. Ni si mislila, da je lahko igranje tako utrujajoče.
Pripravila jim je večerjo, seveda s pomočjo Nine, nato jim je skoraj eno uro brala pravljico. Vsi, brez izjeme, so poslušali in srkali besede vase.
»Boš še kdaj brala pravljico,« jo je vprašal najmlajši, ko je zaželela lahko noč. Ni vedela, kaj naj mu odgovori, zato je le skomignila z rameni.
Popila je požirek čaja, pogledala je na veliko stensko uro. Bila je nekaj do enajste zvečer, Robert bi moral vsak hipi priti. Vedela je, da se takšne stvari ponavadi znajo zavleči.
Bilo ji je nekoliko nelagodno. Bila je v hiši popolnega tujca, pazila je na njegove otroke, niti tega ni vedela, kje je mati teh otrok. Toda, po drugi strani je bila zdravnica in zato pripravljena pomagati. Niti ji kaj drugega ni preostalo, Robert drugače ne bi mogel iti po zadostno oskrbo.
Tišina je bila utrujajoča. Televizije si ni upala prižgati, bala se je, da mogoče ne bi slišala, če bi se kateri od otrok zbudil. Še nikoli ni varovala pet otrok. Oči so se ji pričele same od sebe zapirati. Četudi je sprva kazalo, da tistega dne ne bo imela pretiranega dela, se je obrnila drugače. Utrujena je bila od vseh otrok, od zmešnjave, ki jo je doletela tistega dne.
Dolgo časa se je borila z utrujenostjo, poskušala ostati budna. Na koncu jo je premagalo in trdno je zaspala na kavču. Ni slišala, kdaj se je Robert vrnil.
Prebudila se je ob soju svetlobe, ki je prihajala skozi napol zastrto okno. Skočila je pokonci in začudeno pogledovala v neznanega moškega z mavcem na nogi. Smehljal se ji je. Saj res, spomnila se je, kje je, kdo je on. Rahlo se je nasmehnila, poškilila je na uro.
»Zaspala sem, oh, otroci, je vse v redu? Nisem hotela, iti moram,« je pričela zmedeno.
Robert jo je prijazno pogledal: »Nikar se ne razburjaj! Otroci še spijo, jaz pa ne morem, noga me boli.«
»Si že dolgo doma,« je vprašala.
»Hmm,« je prikimal. Prišel je le nekaj minut za tistem, ko je zaspala.
»Boš lahko sam? Šla bom,« je pričela.
»Upal sem, da nama boš prej skuhala kavo. Prepozno je, da bi šla spat, prezgodaj je, da bi začela z delom in novim dnem,« je pričel.
Ura je bila pol petih zjutraj. Jožica je prikimala.
»Če boš kaj potreboval, me pokliči,« je rekla, ko sta pila kavo.
»Ne bo nam hudega. Navajen sem, da sam skrbim za otroke, pa tudi otroci so zelo pridni in zelo mi pomagajo,« je pričel.
»Sicer ni moja stvar, toda, kje je njihova mati,« je vprašala.
»Dolga zgodba. Naj začnem na koncu, ne bi rad dolgovezil. Ni je več,« je na kratko povedal in se rahlo nasmehnil. Nato se je zresnil in pogledal skozi okno.
»Odšla je, ko je bilo Nacetu nekaj tednov. Odšla na drugi svet, da ne bo pomote,« je nato dodal.
Jožica je sama pri sebi prikimala. Nastala je tišina. Nato je vstala.
»Sedaj res grem, služba se mi vsak hip prične,« je rekla prijazno.
»Prav. Ko pa utegneš, pa le pridi mimo,« jo je povabil.
»saj vendar moram, sedaj si moj pacient in moram priti na kontrolo, če ti je prav ali ne,« se je šalila.
»Hvala, gospa doktor, ker si ostala vso noč pri mojih otrocih,« je še dodal.
»Zelo pridni so, z veseljem sem bila tu,« je povedala. Nato je odšla.
Robert je sedel ob oknu, opazoval jo je toliko časa, dokler ni sedla v svoj avto in se odpeljala. Potem je pogledal po sobi in se nasmehnil. Zdravnica je bila zelo lepa ženska.
Jožica je vozila počasi in zasanjano. Tako privlačnega moškega še ni srečala. Bil ji je všeč zelo, vse kar je bilo povezano z njim, jo je privlačilo. Dejstvo, da ima pet otrok, je ni spravljalo v obup, ampak jo je radostilo. Bila je zaljubljena na prvi pogled, čeprav si je takrat obljubila, da bo vse življenje sama. Ampak tu, na drugi strani sveta je bilo dovoljeno začeti znova. V mali vasi še ni bilo hudobije, zvitih najboljših prijateljic in bogatih moških, ki izbirajo najboljše. Tu je še vedno živela pravljica.
Jožica se je nasmehnila ob teh mislih. Kdo ve, mogoče je res. Mogoče je res zašla v pravljico in bo srečna.
< Nazaj na začetek članka
Stran: 1 2 3 4 5 6
Morda te zanima tudi:

Kratke misli: Ah kaj, ko bo pa čez dva dni spet dež

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

75-letni slovenski dedek je Instagram zvezda

Najbrž ste tudi vi že slišali za slavnega slovenskega d...

Kratke misli: Veliko predsodkov o raku

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Ali je možno, da se v starosti spremenimo?

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Stalno ali začasno

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...

Kratke misli: Zagloda dvom

Upokojena zdravnica Metka Klevišar nas razveseluje z ži...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Mito Trefalt

Mito Trefalt
igralec, TV voditelj, urednik (1939 - 2016)


"Če imaš to srečo, da v življenju delaš, kar imaš rad - moraš biti zadovoljen."

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2021 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.