»Koliko si stara, kako ti je ime,« jo je vprašala Jožica. Bila je prepričana, da jo vidi prvič.
»Nina sem, enajst let imam,« je povedala deklica. Bila je črnolasa, majhna in popolnoma premočena. Bilo jo je strah, nervozno je premikala roke in noge.
»Mogoče veš, kaj je z očkom narobe,« je vprašal Jožica.
»Padel je,« je povedala. Nina.
»Si preverila, če diha? Je govoril s tabo še potem, ko je padel,« je spraševala Jožica.
»Da, on mi je rekel, naj stečem po pomoč. Ni se mogel premakniti,« je povedala Nina, nato pa pokazala na križišču na levo stran ceste.
»Je še daleč,« je zanimalo Jožico.
»Ni več daleč,« je odkimala Nina.
Res sta se kmalu ustavili pred nizko hišo s temno zeleno fasado. Hiša je bila zelo lepa, urejena.
»Sedaj pa mi hitro pokaži, kje leži tvoj očka, da ga pozdravimo,« je rekla Jožica, ko sta skočili iz avta na tla.
»Tukaj je,« je pohitela Nina in jo odpeljala za hišo.
A tam ni bilo ničesar. Nina je obstala in nemočno opazovala okolico.
»Nina,« se je tedaj oglasil moški glas.
»V hiši je,« je povedala in stekla noter. Jožica ji je sledila.
Vstopila je v veliko dnevno sobo in zagledala moškega, ki je v napol ležečem položaju sedel na kavču. Obraz je imel nekoliko spačen od bolečine, držal se je za koleno.
»Gospod, zdravnica sem,« mu je rekla. »Vaša hči je pritekla do mene.«
»Mislil sem, da je huje. Opravičujem se, ker smo vas motili,« je pričel.
»Nikar. Dovolite mi, da vas vseeno pogledam,« mu je rekla Jožica.
Rahlo je prikimal in se poskušal nasmehniti.
Jožica je sedla k njemu na kavč. Zavihala mu je mokro hlačnico. Koleno je bilo oteklo, bolela ga je vsa noga.
»Vas boli še kaj? Kako ste padli,« je spraševala.
»Presneti maček! Bil je na drevesu, prav pri vrhu! Nace mi ni dal miru, moral sem ponj. Jokal je najmanj dve uri in zrl skozi okno ubogega mačka. Spodrsnilo mi je, bil sem prepričan, da sem si poškodoval hrbtenico. Pa sem se udaril le v nogo. Nič drugega me ne boli,« je povedal.
Jožica je kimala, poskušala premakniti njegovo nogo, toda ob vsakem gibu je zastokal.
»Tako na prvi pogled bi rekla, da je zlom,« mu je povedala.
»Se mi je kar zdelo. Boli,« je potožil.
Jožica je šele tedaj pogledala na drugo stran dnevne sobe, kjer je bila nizka krušna peč. Na njem so tiho kot miške sedeli štirje otroci. Nasmehnila se jim je.
»Vam lahko ponudimo čaj ali sok,« je vprašala tedaj Nina, ki je prišla v suhih oblačilih nazaj v dnevno.
»Mogoče malo čaja, hvala,« je prikimala Jožica. Nato se je obrnila nazaj k njemu: »Nogo vam bom povila, da vas ne bo tako bolelo, poklicala bom rešilca in odpeljali vas bodo v bolnišnico, kjer boste nogo slikali in najbrž dobili mavec.«
Odkimal je in pogledal otroke: »Žal, ne morem iti!«
»Kako ne,« je bila Jožica začudena.
»Kdo bo skrbel ta čas zanje,« je dodal.
»Očka ne skrbi, jaz bom,« se je oglasila Nina, ki je prinesla čaj in piškote.
Jožica je strmela v otroke, v malo Nino, ki je bila tako resna za svoja leta.
»Gospod…« je pričela.
»Strlič. Robert Strlič,« ji je povedal.
»Strlič? Arhitekt, ki je opremil moje stanovanje,« je vprašala.
Rahlo je prikimal in se nasmehnil.
»Jaz lahko ostanem tu. Kmalu boste nazaj,. Ta čas pa bom tu,« mu je rekla.
»Res lepo od vas, toda ne morem vas prositi tega,« je odkimal.
»Vztrajam,« je rekla.
Počasi je prikimal, nato je vstala in odšla do telefona. Poklicala je rešilni avto.
Med čakanjem, so se pobližje spoznali. Robert ji je predstavil svoje otroke. Nina je bila najstarejša, nato je sledila Nika, ki je imela devet let, Miha jih je imel osem, Tine šest in najmlajši Nace je imel tri leta.
»Kako to, da ste se odločili, da pridete v naš mali kraj,« je vprašal Robert. Pila sta čaj, otroci so se nekoliko razživeli.
»Ne vem,« se je zlagala in odkimala.
Ni več spraševal, najbrž je videl, da noče povedati.