V malem kraju so potrebovali zdravnika. Jožičin kolega se je spomnil nanjo in jo o tem obvestil po telefonu.
»Sprejmem,« je rekla brez vsakega vprašanja. Da je le bilo dovolj daleč stran.
»Nad malim zdravniškim domom bi imela stanovanje, ljudje so prijazni. Ampak, Jožica, to bi pomenilo, da bi morala zapustiti kraj v katerem živiš. Vas je daleč, odmaknjena od vsega. Odšla bi v neznan kraj…« je govoril njen kolega.
»Sprejmem, si slišal,« je rekla odločno.
Tako je tistega dne sedela v avtu ob cesti. Spet je odprla oči, globoko zadihala in nato nadaljevala vožnjo. Vozila se je že dve uri, cesta se je pričela strmo vzpenjati. Prav tako, kot ji je opisal kolega. Pred njo je bilo še nekaj manj kot uro vožnje.
Vasica je bila res majhna. Tam, kjer je stala cerkev, je bilo njeno središče. Ozrla se je okrog, hiše so bile raztresene po hribih, ki so jo obdajali.
Še enkrat je pogledala na skico načrta, ki ji jo je narisal njen kolega. Naravnost naprej do zadnje hiše, nato levo in prišla naj bi pred mali zdravstveni dom.
Počasi se je peljala naprej, zavila levo in se znašla pred majhno hišo. Izstopila je in odšla bližje. Na vratih je pisalo, da je prišla prav. Zdravstveni dom je bil pred njo. Nasmehnila se je, kaj takega res ni pričakovala. Bilo je še manjše, kot si je predstavljala.
Preden je odšla od doma, je govorila z žensko osebo po telefonu. Predstavila se ji je za sestro Pavlo. Ona naj bi jo čakala.
Jožica je potrkala na vrata in jih odprla. Vstopila je in se znašla v malem hodniku. Na desni strani je bila majhna sprejemna pisarna. Tam je zagledala žensko. Ta se je nasmehnila in stopila do nje.
»Pavla sem, gospa doktor,« je rekla prijazno majhna starejša ženska.
»Me veseli,« je prikimala Jožica.
»Hitri ste. Pričakovala sem vas šele čez pol ure. No, najbolje, da vam razkažem vaš novi dom,« je rekla in jo popeljala po hiši.
Jožica je videla svojo ordinacijo. Bila je kar velika, lepo opremljena, čista in pospravljena.
»Lepo je,« je rekla.
»Če vam kaj ni všeč, si lahko uredite po svoje,« je rekla Pavla.
»Ne, kakšnih večjih sprememb najbrž ne bom delala,« je zamišljeno odkimala Jožica.
Zraven ordinacije je bila majhna čakalnica, naprej še ena soba za težje primere, v kateri je bila postelja in nekaj zdravniških pripomočkov.
»To je vse,« je rekla Pavla, ko sta prišli do konca. »Sedaj vam lahko pokažem vaše novo stanovanje!«
Vzpeli sta se po stopnicah, ki so bile skrite za sprejemno pisarno. Pavla je odprla vrata in Jožica je vstopila v popolnoma novo stanovanje.
»Prejšnji zdravnik je bil domačin. Nihče še ni živel tu, vse so nekaj dni pred vašim prihodom uredili. Prej je bilo stanovanje nedokončano,« ji je povedala Pavla.
Bilo je čudovito. Najprej je bil majhen hodnik z nizko omarico za čevlje, zraven nekaj obešalnikov. Nato si vstopil v veliko dnevno sobo, ki je bila zelo lepo opremljena. Iz dnevne se je prišlo v malo kuhinjo, na nasprotni strani je bila spalnica z veliko omaro in zakonsko posteljo. Iz spalnice je pot vodila na majhen balkon. V stanovanju je bila še majhna kopalnica in še ena soba, ki je bila prazna.
»Čudovito! Res si nisem mislila, da bo tako lepo. Kdo je uredil stanovanje,« je zanimalo Jožico. Nad opremo je bila več kot navdušena.
»Tako kot vašo ordinacijo, je tudi vaše novo stanovanje opremil naš arhitekt Robert Strlič. Čeprav smo kmetje, imamo tudi nekaj šolanih ljudi,« se je Pavla pošalila na koncu.
»Čudovito je,« je ponavljala Jožica.
»Tako, to je vse. Sedaj bom odšla domov, če nimate nič proti. Jutri zjutraj vas seznanim z urnikom, ki ga boste seveda lahko preuredili po svoje,« je zaključila Pavla.
»Ne, naj ostane tak kot je, ljudje so ga najbrž vajeni,« je rekla Jožica.
»Prav, gospa doktor. Jutri ob sedmi uri bom tu. Najbrž bo veliko dela, ljudje so radovedni, kako izgledate,« se je Pavla nasmehnila.
Vso dolgo noč je ostala pokonci. Nosila je svoje stvari v stanovanje in urejala. Bila je zadovoljna, stanovanje ji je kar takoj priraslo k srcu.
Za trenutek je bila celo srečna, pozabila, zakaj je sploh pobegnila stran od doma.
Ob šesti uri zjutraj je odšla pod prho, nato si je skuhala kavo. Pogledala je skozi okno. Izza mogočnih gora, se je počasi pričelo svetiti. Sonce je vzhajalo. Pogled je bil res čudovit.