»Tako rada bi šla kam z avtom. V nedeljo bo lepo vreme,« je pričela v petek zvečer.
»Ampak v nedeljo greva k sosedu na kosilo,« jo je spomnil Miro.
»Da, saj vem. Po kosilu pa lahko greva na izlet,« je rekla.
»Ne spodobi se takoj vstati in iti, ko poješ,« je rekel.
»Saj ne bova takoj odšla. Malo bova posedela, potem pa se bova opravičila, da imava načrte in odšla. Ne nameravam ves popoldan presedeti pri njemu, zunaj pa bo tako lep dan,« mu je rekla.
»Lahko bi ga povabila s sabo,« se je tedaj domislil Miro.
»Ne,« je kriknila Anica, ga ogorčeno pogledala.
»Da, saj imaš prav, lepo počasi se bomo spoznavali,« je prikimal.
Miro je nestrpno čakal pred hišo, Anica še vedno ni bila gotova. Hotela je iti čim kasneje, zato je zavlačevala.
»Pohiti no, saj bo kosilo že na mizi,« je bil Miro nestrpen.
»Že grem, že grem,« mu je rekla. Še zadnjič se je postavila pred ogledalo in si popravila lase. Zavzdihnila je. Skrbelo jo je. Le kaj ima Hugo v načrtu, da ju vabi na kosilo? Najbrž hoče biti le prijazen. Toda, zakaj? Zakaj hoče navezati stik z njima?
Pozvonila sta pri njegovih vratih. Z nasmehom na ustnicah jih je odprl in ju povabil naprej.
»Opravičujeva se, ker sva tako pozna. Anica je potrebovala veliko časa, da je lahko naredila teh nekaj korakov,« je bil Miro nekoliko ciničen.
»Ah, nič ne de,« je Hugo zamahnil z roko. »Sicer pa sem pričakoval rahlo zamudo. Še nisem spoznal dame, ki bi bila točna do minutke!«
Očitno se je postavil na njeno stran, celo pomežiknil ji je.
Čeprav je bil Hugo povsem sproščen, čeprav Miro niti sanjal ni, kaj se dogaja, je bila Anica ves čas nervozna.
Hugo je že od nekdaj odlično kuhal, toda čeprav je bila hrana res okusna, se je Anica trudila, da je spravila vase vsaj kak grižljaj.
Najprej so pojedli juho, nato piščančjo pečenko, krompir in zeleno solato. Sledila je kava s smetano in jabolčno pecivo.
»Neverjeten si, Hugo,« je vzkliknil Miro. »Kar ne morem verjeti, da lahko moški pripravi tako okusno kosilo!«
»Hvala,« je bil Hugo ponižen, čeprav je prav dobro vedel, da kuha odlično.
»Anica, je bilo tudi tebi všeč,« je vprašal Miro in jo pogledal.
»Sedela je na kavču, ves čas pogledovala na uro, večinoma časa molčala in upala, da bosta kmalu odšla.
»Da, zelo dobro je bilo,« je na hitro prikimala.
»Pa skoraj nisi nič pojedla,« je bil začuden Hugo.
»Res ne vem, zakaj, toda nisem mogla. Nisem bila lačna,« je povedala.
Na njeno srečo so ves čas govorili le o vsakdanjih stvareh. Čeprav je bil Miro radoveden tip človeka, tokrat ni vrtal v Huga. Ni ga spraševal, zakaj je samski, zakaj nima žene in otrok, čeprav je bila Anica skoraj prepričana, da bo. A prej je pogledal na uro, vstal in vzkliknil: »Toliko že!? Anica, če hočeva na izlet…«
Prikimala je in stopila do vrat. »Hvala za kosilo, bilo je čudovito,« se je obrnila še k Hugu.
»Da, enkratno kuhaš. Naslednjo nedeljo pa kosilo pri naju, kajne Anica,« je dodal Miro.
Rahlo je prikimala in odšla skozi vrata. Le s težavo se je smehljala. Mu že pove v avtu! On in njegov dolg jezik! Vedno vse pokvari!
Ko sta sedla v avto in se odpeljala, se je vsulo iz nje: »Zakaj ga vabiš? Nisva še ne dolgo tega govorila, da ne bova hitela z novim prijateljstvom? Zakaj me prej ne vprašaš za mnenje? Si mogoče pomislil, da meni ni všeč?«
»Res ne vem, toda nikoli te ni motilo, če sem koga povabil ali bil s kom prijazen. Hugo pa te resnično moti. Oprosti mi, draga, res bi te moral prej vprašati, nisem pomislil, da ga ne maraš. Meni je všeč, sklepal sem, da je tebi tudi,« se je hitel opravičevati.
Kakorkoli že, tisti dan je bil za Anico uničen. Že teden dni prej jo je skrbelo, kako bo potekalo nedeljsko kosilo pri njima doma.
Med tednom sta oba z Mirom delala v dopoldanskem času. Popoldan je Anica urejala vrt, Miro je bil v garaži. Huga skoraj ni bilo na pregled. Kadar pa ga je uzrla, je le prikimal v pozdrav in odšel. Zdelo se ji je čudno, da ni spregovoril z njo vsaj par besed.
Bližala se je nedelja, Hugo naj bi prišel na kosilo. Anica je tistega nedeljskega jutra že zgodaj pričela s pripravo le tega. Kuhati je dala govejo juho, nameravala je ocvreti piščanca, zraven pripraviti pražen krompir. Nič posebnega, klasično nedeljsko kosilo.
Miro je prišel v kuhinjo sredi dopoldneva. Anica je stala za štedilnikom.
»Ne bo ga,« je povedal.