Poznate tisti občutek, ko vam nekaj ne »štima« pa ne veste kaj? Približno tako sem včasih počutim jaz. Nekaj mi ne »štima«, ne počutim se dobro, na videz brez vsakršnega vzroka. Delam refleksijo različnih področij svojega življenja, najdem tiste, ki niso optimalni in vpeljujem spremembe, moje počutje pa se kljub temu ne spremeni.
Tako sem nekega sobotnega večera po dolgem času imela priložnost ostati sama doma. Zavita v odejo s skodelico čaja in knjigo v roki sem se potopila v branje. In po nekaj prebranih straneh me je prešinilo zakaj imam občutek, da mi nekaj ne »štima«. Spoznala sem, kaj je tisto, kar mi je manjkalo. Tišina. Moja ljuba tišina.
Šele v tistem trenutku sem se zavedela kako močno sem jo pogrešala. Kako močno sem pogrešala mirno urico, ko lahko s skodelico toplo dišečega čaja v eni in dobro knjigo v drugi roki obsedim v miru in tišini. Edini zvok, ki je napolnjeval sobo je bil zvok prasketanja ognja v kaminu. Kako neverjetno čudovit občutek. Neopisljiv z besedami. Počutila sem se kot v nebesih. Ja, to je tisto kar sem potrebovala. Čas zase. Samo zase. In brez slabe vesti.
Vse odkar sem odkrila meditacijo je moja potreba po tišini prišla veliko bolj v ospredje. Včasih si na primer nisem znala predstavljali, da bi se v avtu vozila ob ugasnjenem radiu. Rajši sem celo pot menjavala postaje. Danes si tega ne predstavljam več. Vožnja v tišini mi je že skoraj prišla v navado. Tišina je postala tista, ki me popelje nazaj k sebi, postala je vir iz katerega črpam navdih za delo in tudi pisanje.
Spoznala pa sem, kako močno sem potrebovala tudi samoto. Čas, ko ni ob meni nikogar, čisto nikogar. Čas, ko sem lahko sama s seboj, s svojimi mislimi ali ob odsotnosti njih. Dr. Wayne Dyer je nekoč zapisal »Ne morete biti osamljeni, če vam je všeč oseba, s katero ste sami.« Razumem in vem kaj je mislil. Včasih smo sami sebi res lahko najboljša družba in pravzaprav edina družba, ki jo potrebujemo. In življenje me nenehno opominja, da je treba najti ravnovesje – ne glede na vse dogodke v našem življenju, si je dobro vzeti čas za stvari, ki nas osrečujejo in izpopolnjujejo. Te drobne malenkosti so namreč tiste, ki našemu življenju dajejo popolnoma nov odtenek.
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.