"Menstruacija. Danes nekaj čisto običajnega, včasih pa se o njej ni smelo niti govoriti.
Kadar sem imela svoje dni, sem zmeraj oblekla dolge hlače. Kljub temu, da me je vse bolelo, sem ves dan prepevala in bila dobre volje. Vedela sem, da vsaj tisti mesec nisem bila noseča. Upam, da se ne boš smejala, če ti povem, da včasih ženske nismo nosile spodnjih hlač. Vsaj pred 2. svetovno vojno ne. Če sem šla k maši, mi je kri nekaj časa polzela po nogah in se »ujemala« ob krilo,potem pa stekla kar na kamnita tla. Hvala Bogu se me je dedek vsaj tisti teden na daleč izogibal. Po svoje sem imela srečo. Lojze iz Nove vasi, ti ga nisi poznala, je svojo ženo kmalu po poroki zverinsko pretepel.
Zgrozil se je, ko je videl, da ji je iz riti pritekla kri. Bil je prepričan, da je počela kaj prepovedanega in jo je zato Bog 'štrafal'. Odvlekel jo je k župniku in mu, ves tresoč se od besa, zaupal, kako ga je udarila usoda. Župnik ga je posedel za mizo in mu lepo počasi in razumljivo razložil, da bo žena krvavela vsak mesec razen takrat, ko bo zanosila. Šele pri teh besedah se je možak potolažil. Vsa vas se mu je po tihem smejala, toda kaj, ko smo vedeli, da večini moških ni bilo mar, kaj se dogaja z ženskim telesom. Borovnička, si ti, morda, že prebrala kakšno knjigo o ženskih zadevah? Če nisi, takoj jutri pot pod noge, pa v knjižnico! Obljubiš? Hehehehe, drugače te pridem strašit, boš videla!"
Meni pa ni bilo do smeha. Babica mi je pisala o stvareh, o katerih se doma nismo kaj dosti zgovarjali.
Moja mama, ki je, mimogrede, njena hči, je zelo sramežljiva. Spominjam se, da sem enkrat lani planila v kopalnico medtem ko je sedela v kadi in se umivala. Kakšen cirkus je nastal! Prisegam, nisem videla več kot nekaj centimetrov njene kože! Sicer pa, moja mama je bolj okrogla in še zdaleč nima tako lepe postave kot jo je imela babi!
"Moj mož in tvoj dedek je bil, kar se tiče čistoče, neznosen. Ni je prenesel! Trmasto je trdil, da mora pravi kmet na leto pojesti vsaj en voz gnoja. Zato tudi ni dovolil, da bi se ribala hiša in drugi prostori. Nekoč, čakala sem na mežnarja, sem vstala ob petih, da bi na skrivaj poribala tla. Mož me je pri tem zalotil in vpil name, da bom jaz kriva, če bo pod strohnel, da bo postala hiša vlažna od tiste vode, ki se bo zažrla v tla. Potem je šel v hlev in z najbolj umazanimi škornji ponovno naredil 'stezo' skozi vse prostore.Hočem reči, da moraš res paziti, ko boš izbirala moža. Menda so postale ženske bolj napredne in vedo, kaj hočejo. Pri nas, na deželi, živimo še zmeraj po starem. Tudi, če moški pred poroko prisegajo, da bodo drugačni, se potem spremenijo v podobne zanikrneže kot so bili njihovi očetje."
Babi, kakšne klatiš! sem polglasno vzkliknila. Zmeraj se mi je zdela tako odmaknjena in resna. Zlasti takrat, ko je bila oblečena v črnino, ki jo je nosila v petek in svetek po dedkovi smrti. Bila sem prepričana, da ga je ljubila in spoštovala. Pa sem se očitno motila.
"Kadar sva se prepirali, Borovnička moja, sem uživala, Bog mi je priča.Všeč mi je bilo, ko si se jezila in skakala do stropa. Bila si moja najljubša vnukinja. Ljubila sem tvojo trmo, divjo naravo in smeh, ki je odmeval po hiši, kadar si bila dobre volje. Verjetno bi bila tudi jaz taka, če bi se rodila takrat kot ti.Nalašč sem te izzivala in te spodbujala, da si čimveč mislila s svojo glavo. Nisem hotela, da bi postala podobna moji predragi hčerki. Pa ji tega ne povej, lepo prosim. Njena pretirana skrb za vrt, pospravljanje in kuhanje mi je šla zmeraj zelo na živce. Ti, Borovnička, si drugačna. V tebi je polno življenja! Upam, da te bom takrat, ko boš brala moje vrstice, gledala dol iz nebes.Pamet v roke, otrok moj. Dvigni glavo in vzemi usodo v svoje roke. Bodi odločna, spogledljiva, mila, nežna kot pritiče ženski iz pravega testa. Če ne bo šlo drugače, vrti fante okoli prsta toliko časa, dokler ne boš naletela na pravega. Srce na dlani, otrok moj, to je važno! Pa ljubezen v srcu, ki te bo grela in te osrečevala dokler boš živa. Tako naj bo in nič drugače.
Tvoja babica"
Ne vem več, koliko časa sem še sedela na postelji in pritiskala popisane liste na prsi. Prav tako se ne spominjam dobro, kako sem prišla domov, se preoblekla in zlezla v posteljo.
"Pogrešam babico ...," sem naslednji dan rekla Petru. Sedela sva na obali, pred nama pa so se strunjanske soline kopale v soncu.
Nežno me je gladil po hrbtu in me, sem in tja, požgečkal po vratu.
"Zakaj?" je vprašal čez čas, preden me prijel za brado in se mi zazrl v oči.
Dolgo časa sem bila tiho, brez besed sva zrla v galebe, ki so se spreletavali nad ločjem.
"Razumela me je," so se besede kot drobni metulji dotaknili najinih misli, ki so si podajale roko in se prepletale med seboj.
Nasmehnil se je in s prstom zdrsel po nosu do ustnic, jih narahlo obkrožil, preden me je poljubil.
"Misliš, da bi bila vesela, če bi vedela za naju?"
V njegovem glasu sem zaznala rahlo skrb. Ni bil povsem prepričan, če bi ji ugajal.
Zvonko sem se zasmejala.
"Če ne bi bilo nje, danes ne bi bila skupaj," sem zaklicala in se spravila pokonci.
Potem sem stekla po stezi, ki se je izgubljala med skalami, Peter pa je sopihal za mano in me poskušal ujeti. Težko razložim, ker v bistvu še sama ne razumem najbolje, toda tisti dan je bil eden najsrečnejših v mojem življenju.