Preselila sva se v vikend, dihala absolutno svež zrak, namesto vsakdanjega klepeta s prijateljicami sem poslušala žvrgolenje ptic, kokodakanje kokoši in moževo požvižgavanje, namesto gledanja televizije brala knjige, namesto pohajkovanja po trgovinah hodila na dolge sprehode po razkošno zeleni, cvetoči okolici. On je bil vse bolj srečen, jaz pa vse bolj zdolgočasena in nezadovoljna.
»Poglej, kako lepe so … kako lepo se redijo,« je hvalil svojo jato. Kure so mu odgovarjale z veselim kokodajsanjem. Kot našopirjene gospe so se sprehajale po ograjenem dvorišču, kjer so bile še nedolgo tega moje cvetlične grede, puščale iztrebke naokoli, da je pogosto pošteno zaudarjalo, mnogo bolj kot trgovinska jajca! Veliko dela je imel s presnetimi kurami. Kot da je zaljubljen v vsako posebej. Nisem mogla verjeti, da ga je tako prevzelo.
Prvih jajc se je razveselil kot Božička s košem, polnim daril. Jajca so imela lepo rjavo lupino, bila so debela in težka, in ko si katero ubil, se je razlil v skodelo čvrst beljak s čudovitim zlatim rumenjakom v sredi. Dišalo je po travi, pomladi in soncu. Jajca so bila odličnega okusa.
»Si videla? Dobro sva se odločila, kajne?« je bil poln navdušenja.
Kokoši so vsak dan izlegle do 25 in še kakšno jajce več. Sprva jih je velikodušno delil znancem in prijateljem, tudi sosedom v goricah, potem pa jih začel prodajati. Deset jajc po dva evra. Ker so bila v trgovinah po evro in trideset centov, se je zdelo najinim strankam, da so jajca po dva evra predraga. »Saj nismo v Ljubljani,« se je obregnila znanka po prvem paketu desetih jajc. Toda moj ponosni mož cene ni hotel spustiti in tako sem za njegovim hrbtom prodajala jajca po evro in pol, k vsakemu paketu desetih jajc pa iz svojega žepa dodala manjkajočih petdeset centov. Samo, da bo posel čim prej zacvetel.
»V hladilniku imam že več kot sto jajc,« sem potarnala po dveh tednih. »izmisli si kaj, da jih spraviva v promet! Daj oglas na lokalni radio.«
Poslušal me je in po oglasu se je pojavilo pri najinem kurniku lepo število interesentov za bio jajca. A kaj, ko je vsak kupec malo posedel v moževi družbi, spil kozarec ali dva dobrega domačega vina, morda raje kavico ali čaj iz mete in melise, tako da bi bilo skoraj bolj smiselno odpreti vinotoč kot prodajati jajca. Posel je prinašal samo sitnosti, prej izgubo kot korist. Pa še veliko časa nama je požrl.
»Tako ne gre dalje!« sem se uprla. »Sprejemam kupce, brezplačno strežem najino odlično vino, od jutra do večera kuham in nalivam čaj, pomivam posodo, od jajc pa ni nobenega pametnega prihodka. Drugače se je treba lotiti zadeve.«
»Kako? Ti si predlagala reklamo po radiu. Zdaj imava stalne kupce!«
»Kaj pa moje delo? Naj plačajo za vino, mineralno vodo in čajčke!« sem vztrajala.
Začuda sploh ni bilo težav s tem. Ljudje so radi plačali evro za dober »špricer« ali sveže skuhan čaj iz domačih zelišč. In tako se je v moj mošnjiček stekalo precej več evrčkov kot v njegovega. Prevzelo me je pravo navdušenje. Spisala sem vesel oglas in ga objavila po lokalnem radiu : »Če se oglasite pri zidanici v Lendavskih goricah 526, boste v prijetni senci pod veliko češnjo lahko pokusili odlična domača vina, čaj iz zelišč, ki si jih lahko natrgate kar sami, obenem pa se oskrbeli z bio jajci iz domače reje. Pridite, ne boste razočarani!«
Res so prišli od blizu in daleč. Posel je zacvetel. Pozabila sem, da so mi šle kokoši še pred nedavnim na živce (tako kot obiskovalci, ki so prihajali kupit jajca ob vsaki uri dneva). Evrčki so me naredili evforično, željno velikega zaslužka, odločno, da uspem. Začela sem sanjariti, da bi si omislila še čebelnjak. Med je vendar naravno zdravilo za vse tegobe človeštva.
»Kure že obvladam,« je bil navdušen tudi mož, »lahko se posvetim čebelam.«
Zamisel je razlagal vsem, ki so ga le hoteli poslušati.