Kasneje je prišel z besedo na dan: »Že lep čas me muči misel, da kljub dvema pokojninama komaj shajava. Postavil bom kurnik, vzrejala bova nesnice in imela zdrava jajca pa še bio meso povrh. Kaj praviš?«
Pogledala sem ga, kot da bi pravkar priletel z lune. Nisem verjela slišanemu, a je bil zelo prepričljiv: »Časa imam na pretek, zima se bo še kar vlekla. Gori v goricah v vikendu lahko žagam, zabijam, nikogar ne bo motilo. Spomladi pa nabavim nesnice. Če bo posel dobro tekel, lahko 'viške' tudi prodajava znancem in prijateljem.«
Odločitev je bila videti zabetonirana v njegovih možganih. In res, vsak dopoldan se je odpeljal do vikenda, tam pa načrtoval, žagal, zabijal, lepil in prihajal domov ves evforičen (in sestradan) v poznih popoldanskih urah. Nehal je jesti trgovinska jajca! Bila sem presrečna, ker sem imela svoj mir, on pa končno nekaj, kar ga je premaknilo iz enoličnega upokojenskega vsakdanjika. Narisal mi je načrt nastajajočega kokošnjaka, ki bo pomembno prispeval k izboljšanju najinega socialnega položaja. Navdušila sem se, čeprav si nisem mogla čisto natančno predstavljati, kako bova skrbela za perutnino. Zadnje čase se tudi pri nas dogajajo številne kraje – če bova hotela obvarovati kokoši, se bova morala iz bloka preseliti v vikend med vinograde.
»Pa kaj, gori je mir, tišina, ni kavice s kolegicami, ni šopinga po brezveznih trgovinah … in ni televizije,« je razpredal, da bi me podražil, ker imam tako rada druženje ob kavici in pohajkovanje po trgovinah. Molčala sem. Sveža jajca, zdravo meso domačih kokoši, svež zrak sredi vinskih trt … kako idilično! Lahko našteto res nadomesti udobje in razvade mestnega življenja 3 kilometre proč v dolini?
»V prilogi Delo in dom sem prebral, da so za nesnice najprimernejše avtohtone rjave kokoši pa štajerske, grahaste in srebrne. Pojma nimam … a bom preštudiral.«
In se je posvetil kokošim nesnicam. Še dobro, da sem jutranji človek, sicer bi težko prišla do računalnika. Čisto ga je prevzelo! Imela bova 25 kokoši, ki bodo znesle vsaka po 200 jajc v sezoni, ob koncu poletja pa bova nesnice poklala in se vso zimo mastila z njihovim odličnim bio mesom. Kako obetavno!
Konec aprila je postavil kurnik, ga opremil z vsem potrebnim: na tla je posipal oblance, montiral grede, na katerih bodo kure počivale, nanje pa pritrdil »gnezda« pa krmilnike in napajalnike. Kurnik bi bilo treba seveda ograditi, a takrat je ostal brez sredstev.
»Mi lahko posodiš kakšnih tristo evrov?« je prišel z besedo na dan.
»Tristo? Se ti kisajo možgani? Od kod naj jih vzamem?«
»Z varčevalnega računa. Videl sem, da imaš privarčevanih več kot tisoč evrov …«
»Pa ne za jajca! Veš, koliko mesa in jajc si lahko kupim za tristo evrov? Do smrti jih ne bi mogla pojesti,« sem se upirala. A ni popustil in tako je moj težko privarčevani denar šel za kokošnjak. Od muke nisem mogla spati – on pa je bil prezadovoljen.
Tako sva začela »veliki biznis« s kurami.