Gospa, stara čez devetdeset let, je po smrti moža, še malo starejšega od nje, ostala sama v hiši. Otrok nista imela, pomoč za kakšno opravilo v hiši si je morala poiskati drugje. Z možem se o smrti nista nikoli pogovarjala, zanju je bila ta tema tabu. Zato jo je moževa smrt še toliko bolj prizadela. Nekaj mesecev po moževi smrti tožila: »Nikoli si nisva mislila, da bova kdaj tako stara in da nama bodo te stopnice predstavljale težavo.« Ta gospa ima pravzaprav srečo, da toži šele pri devetdesetih letih. Lahko bi stopnice postale problem že veliko prej.
Mnogih stvari v življenju res ne moremo predvideti prej in se nanje ne moremo pripraviti. Na nekatere pa lahko pomislimo že veliko prej. Nihče ne ve, koliko časa bo živel, res je tudi, da se življenjska doba podaljšuje in ljudje živijo vedno dlje. Nekateri so skoraj do konca v visoki starosti še dobro pokretni za svoja leta, drugi spet živijo z mnogimi težavami. Če na vse to že malo prej pomislimo, si lahko marsikaj uredimo tako, da nam je potem v starosti laže. Če pa na to možnost niti nočemo pomisliti, seveda ne bomo storili ničesar.
Prevelika in nerealna pričakovanja so lahko nevarna tudi pri mnogih bolnikih. Upanje je nekaj drugega kot nerealno pričakovanje. Upati pomeni videti možnost, da boš prestal tudi stanje bolezni, kakorkoli že. Pričakovati, da bo bolezen, ki se največkrat ne pozdravi, kar izginila, pa je skoraj nekaj nemogočega in se največkrat konča z velikim razočaranjem. Pri tem se lahko tudi vprašamo, v kaj je vredno vlagati energijo. Škoda je, če jo vlagamo v nekaj, kar se najverjetneje ne bo nikoli zgodilo. Ta energija gre v prazno, potrebovali pa bi jo verjetno veliko bolj kje drugje, da bi lahko bili kos življenju.
Bolezen je veliko več kot samo skupek patofizioloških procesov, o katerih lahko beremo v strokovnih knjigah. Da ozdravi človek kot celota, ne zadostujejo samo zdravila, operacija in drugo zdravljenje. Zelo pomemben del terapije so odnosi, ki jih živi, smisel, ki ga vidi ali ne vidi v vsem, kar počne, pa seveda zelo bistveno tudi pogled onkraj življenja tu in sedaj. Tu se dotikamo vprašanja življenja in smrti, ki zaznamuje vse naše bivanje, tudi če se tega ne zavedamo.
Naša pričakovanja se v glavnem sučejo samo okrog medicine kot tehnike, ki naj bi vse uredila. Medicina dejansko tudi naredi, kar je v njeni moči, bistveno pa ostaja izven njenega dosega. Medicina se ne bo ukvarjala z našimi odnosi, bolniku ne bo pomagala iskati smisla, smrti se bo samo izogibala, o vprašanjih presežnega ne bo govorila. Pa vendar je vse to bistvenega pomena za zdravljenje. Težko se človek počuti zdravega, če nima rešenih vprašanj na teh področjih. Tu pridemo do tiste točke, ko ostane človek sam in mora sam delati korake. Nihče ne more namesto tebe živeti odnosov, nihče ne more namesto tebe videti smisla tvojega življenja, nihče ne more namesto tebe sprejeti tvojo smrt, nihče ne more namesto tebe zaslutiti, da je tvoje življenje več kot samo tu in sedaj.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)