Velikokrat mnogo preglasnih, tako da največkrat sploh ne pridemo več do tega, da bi v miru razmišljali o sebi, o vsem, kar se nam v življenju dogaja, da bi lahko v vsem zaslutili, da nam to nekaj sporoča in kako je vsaka stvar za nas pomembna. Precej razumljivo je, da je zelo veliko tega razmišljanja povezanega z zdravjem, v najrazličnejših oblikah, posebno še takrat, ko se nam pojavijo kakšne težave z zdravjem. Če pa je teh zunanjih dražljajev preveč, ljudje sploh nehajo razmišljati in se preprosto prepustijo temu, kar jim ponujajo drugi. Tu mislim predvsem na množico raznih reklam. To je lahko prav nevarno takrat, ko gre za to, da bi v sebi začutili, kaj potrebujemo, kaj nam bo pomagalo, česa naj se oklenemo.
Prav je, da zaupamo medicini. Za zdravljenje je zaupanje nujno potrebno. Prav pa je tudi, da znamo dobro poslušati sebe., česar nas ni nihče prav učil. To pa lahko storimo samo, če je okrog nas dovolj miru in če si upamo biti to, kar smo. Vendar pa to ni vedno odvisno samo od zunanjih okoliščin. Lahko je nekdo celo sredi glasne množice, pa zna tudi v tej glasni množici biti sam. Lahko pa si nekje na zunaj čisto sam, pa sploh ne znaš biti sam, ampak si ujet v mrežo najrazličnejših dražljajev.
Vse to velja tako za zdravega človeka kot tudi za bolnika. Za bolnika seveda še prav posebej, ker ravno bolezen, posebno resnejša, zahteva resen premislek, če in kako naj bolnik aktivno sodeluje pri zdravljenju.
Bolezen je lahko težko in neprijetno breme, ampak bolnik se kot človek lahko uresničuje samo v soočanju z njo. Kljub velikim napredkom medicine se marsikatere bolezni ne da pozdraviti, ampak mora človek z njo živeti, se z njo boriti in se iz nje učiti - in v njej tudi spoznati možnost, da mu bolezen pomaga osredotočiti se na to, kar je bistveno v življenju. Morda mu ravno bolezen pomaga najti vodo v puščavi, kakor v svoji zgodbi pripoveduje Anthony de Mello.
»Popotnik, ki je zašel v puščavi, je bil obupan, ker je mislil, da ne bo nikoli več našel vode. Z muko se je prebijal iz enega griča k drugemu v upanju, da bo od zgoraj nekje odkril izvor. Brez uspeha. Ko se je opotekal naprej, se mu je noga zataknila ob suh grm in je padel. Tam je obležal, brez energije, da bi se spet dvignil, brez volje, da bi se boril naprej in brez upanja, da bo to mučenje preživel.
Ko je tam ležal, nebogljen in pobit, se je nenadoma zavedel tišine v puščavi. Povsod je vladal mogočni mir, ki ga ni motil noben zvok. Nenadoma je dvignil glavo. Nekaj je slišal. Tako šibek šum, da ga je lahko zaznalo samo najostrejše uho v najgloblji tišini: šum tekoče vode.
Opogumljen od novega upanja, ki ga je sprožil ta zvok, se je dvignil in se obdržal na nogah, dokler ni prišel do izvira vode.«
Ta pripoved se mi zdi zelo lepa in pove bistvo. Morda prav bolezen lahko pomaga človeku utihniti in v popolni tišini začutiti stvari, ki bi jih sicer uho ne moglo nikoli zaznati.
Prispevek je iz knjige Samo, da bo zdravje, Metke Klevišar (Celjska Mohorjeva družba 2012)