Upamo, da bralci, zlasti tisti, ki ste starejši, oziroma stari, ne boste protestirali proti zvezi »stare oči«. Le zakaj ne bi smeli biti stari? Zakaj mladim rečemo, da so mladi in starim, ne bi smeli reči, da so stari? »Ker je to grdo in nespoštljivo«, boste dejali. Le zakaj? Le zakaj stari verjamemo, da samostalnik stari, ali da je pridevnik star, stara nekaj slabšalnega? Bodimo ponosni tako, kot je nekoč dejal Kofi Annan; »Star sem in ponosen na to«.
Toliko za uvod v pripoved študentov Slovenske UTŽO, ki so podobo Starega trga orisali skozi svoje stare oči. Njihov zapis bomo vnesli tudi v digitalno aplikacijo v projektu SEE U, Starejši odkrivajo svojo sosesko digitalno.
SKOZI... STARE OČI
Naši spomini na staro Ljubljano
Kruh, Boris Jenko, študent slikarstva
Zamesila ga je stara mama
Bilo je kakšnih sedem let po drugi svetovni vojni in bil sem iz povojne generacije. Kruha nam ni več manjkalo. Ni pa še bilo velikih samopostrežnih trgovin in sedeminsedemdeset vrst kruha. Kruh smo zamesili doma in pekli v veliki pekarni, tri vogale dlje.
Zamesila ga je naš stara mama. Kakšne tri kilograme hkrati. Ko je testo prvič vzhajalo, ga je še enkrat pregnetla, pripravila podolgovato iz koruznega ličkanja pleteno 'štrucnico', vanjo razgrnila dobro namokan prt in testo položila vanj, kot otroka v zibelko. Časopisnemu vogalu je odtrgala majhen listič, nanj s tintnim svinčnikom zapisala priimek, s prstom 'ranila' testo in tisto identifikacijo 'prilepila' v rano. Potem je testo zavila v prt. Najprej s konca, potem še z leve in z desne in nato sem nalogo prevzel jaz. Spraviti sem ga moral do pekarne.
Pek v stal globoki luknji, tako globoki da jaz , deček, ne bi videl čez njen rob. Stal je tik pred žrelom peči. Pek je testo spoštljivo odgrnil, potem pa ga nespoštljivo trikrat postrani zarezal in ni se več zmenil zanj. Moralo je še enkrat vzajati. »Ob enajstih«, mi je naročil pek, se na peti zasukal in z velikim lesenim loparjem na gromozanko dolgem ročaju, vsaj zdel se mi je tak, večkrat dregnil v žrelo peči, da bi videl kako je s kruhom, ki je že bil v proceduri.
Skorjica je bila neznansko zapeljiva. Otroci, vsi mi, povojna generacija, pa silno živahni in v času tik pred kosilom že vzpodbudno lačni. Zato je bila moja prva prošnja ob dostavi kruha: »Babica, mi prosim odrežeš jezik skorje, samo skorje, pa še za soseda enega«? Ni bila kriva kakšna ustrežljivost, kot je to dandanes, kriva je bila čista človeška naklonjenost generaciji, ki bo nosila breme prihodnosti, da je bila tista štruca do kosila že povsem gola. Ko sta starša utrujena prišla z dela, sta ob kosilu jedla čisto kruhovo sredico. Seveda bi zlonamerni zgodovinar preskočil dejstva in poročal kako razvajena gospoda sta bila. (Matjaž, K. ,75)
Enkrat na teden so me poslali k peku
Mene so enkrat v tednu poslali k peku na Breg. Tja sem nesla posodo z oblikovanim testom. Veliko nas je čakalo s takšnimi »peharji«, da pridemo na vrsto. Pekarica je na kruh prilepila papir s številko, meni pa je enakega stisnila v roko. Iz pekarne je prodiral topel, kiselkast vonj. Po stenah se je delala plesen. Na poti domov smo otroci včasih pojedli sredico, tako, da je domov prispela le skorja. (Katarina, 65)
Velik pes v majhni izložbi
Na Starem trgu sta se odvijala moje otroštvo in mladost. Mama je imela tam trgovinico. Bila je prava hladilnica, denarja za izolacijo prostora pa ni bilo. Ko mi je bilo petnajst let, mi je bilo dovoljeno, da naredim načrt za prenovo trgovinice in jo tudi vodim. Bila sem zelo ponosna. V mamini trgovinici so se zbirali slikarji, pisatelji, umetniki vseh vrst. Prihajal je Ivan Minatti. Vsak dan, natanko ob deseti uri je s SAZU prišel tudi geograf dr. Koprivec. Sedel je v globok naslonjač in začel modrovati, mene pa so poslali h Grisu po kavo in kolače. Največji okras trgovine je bil ruski hrt Paris, ki je kot kakšna sfinga z iztegnjenimi tacami počival ob vhodu. Ko nas je nekoč predolgo čakal, je sedel v izložbeno okno polno muslinastih in drugih ročno izdelanih modnih dodatkov. Velik pes v majhni izložbi! Otroci iz bližnje šole so se ga zelo bali. Še danes me kdo vpraša po njem. (Duša, 74)
Ulica obrtnikov, storitev in ljudi
Poleg mamine trgovince na Starem trgu 26 je bila dolgo popravljalnica luči in lastnica gospa Pirnat se je ukvaraala z izdelavo senčnikov. Komaj zdaj se zavedam, da je Stari trg bil ulica obrtnikov in storitev, ki smo jih prebivalci potrebovali. Kako zelo drugače od današnjih dni ! (Duša, 69)
Na številki 26 je v gornjem nadstropju čisto na vrhu stanovala Gizela Likar, mama dveh novinarjev, Petra in njegovega brata. Težko je sopihala v gornje nadstropje in otroci smo ji pomagali nesti vreče z živili vse do vrat. (Tone, 65)
Zlatar Štandekar je imel zlatarno tam, kjer je zdaj grška hitra hrana. Štandekarjevi so bili »višji sloj« naše obrtniške ulice. (Miran, 69)
V Ulici na Grad, čisto na vrhu sta stanovala brat Matjaž in njegova sestra Alenka. Oba sta se mi zdela zelo lepa, kot iz pravljice. Oba sta se kasneje poročila in dolgo živela na drugih naslovih, a v naših ulicah. (Miran 69)
Gornji trg je bila moja ulica
Gornji trg je bila moja ulica. Na številki 5 je bila pekarna. Tam so pekli slastne žemljice. Že ob zori je od tam prihajal opojen vojn, ki smo ga otroci imeli radi. Pogosto smo šli v pekarno kupit zgolj eno samo žemljo, poslastico tistega dne. (Darko, 69)
Skupina študentov s Slovenske UTŽO