Preden berete naprej, vas vabim, da razmislite in odgovorite na vprašanje, kaj vam pomeni, da imamo nekoga radi. Kaj vse si predstavljate ob teh besedah? Kako veste, da vas ima nekdo rad?
Ali imeti nekoga rad pomeni, da vas ta oseba osrečuje in vi njo? Da se lahko nanjo zanesete, morda tudi ona na vas? Da naredi stvari, ki jih od nje pričakujete in da enako zanjo počnete tudi vi? Morda tudi, da vam daje občutek varnosti, ljubezni, sprejetosti ali izpolnjenosti? To je le nekaj najpogostejših odgovorov, ki jih slišim.
Seveda obstajajo tudi drugi odgovori, pravzaprav imamo verjetno vsak svojega. A iz izkušenj vem, da marsikateri od njih ne bo govoril o ljubezni, temveč o potrebi. Med imeti nekoga rad in potrebovati nekoga je namreč velika razlika.
Če imeti rad pomeni osrečiti, potem od osebe, ki naj bi me imela rada, pričakujem prav to – da me bo osrečila. Ne razmišljam, kako lahko za svojo srečo poskrbim sama, ampak pričakujem to od njega ali nje. Potrebujem torej drugega, da me osreči. Če imeti rad pomeni dati mi občutek varnosti, sprejetosti itd., potem se ta pričakovanja izražajo tudi v odnosu do partnerja. Ob tem zopet pozabimo, da so občutki varnosti in sprejetosti nekaj, kar si moramo v prvi vrsti znati dati sami, v nasprotnem primeru zopet potrebujemo drugega, da poskrbi za nas.
Torej v resnici ne gre za to, da te imam rada, ampak da te potrebujem. To so primeri ljubezni, ki smo ji dodali pogoj. Ali je takšna ljubezen res prava, presodite sami. Oziroma se vprašajte, ali si želite, da vas imajo drugi radi zato, ker uspešno izpolnjujete pogoje, ki so jih postavili, ali pa morda zaradi česa drugega.
Imeti nekoga rad zame pomeni želeti si, da bi bila ta oseba srečna, zadovoljna, izpolnjena – ob meni ali pa nekje drugje. Imeti nekoga rad zame pomeni tudi ustvarjati okoliščine, v katerih bo ta oseba razumela, da lahko za svojo srečo, zadovoljstvo in izpolnjenost poskrbi sama. Biti torej zgled, kako lahko sama ujame dovolj rib za preživetje, ne pa zgled, kako ribe poskušati izsiliti od drugih, če se navežem na znano prispodobo.
Veliko je danes primerov, ko zaradi različnih razlogov ostajamo v nezdravih razmerjih. Verjamem, da je prav zamenjevanje potrebe in ljubezni eden od njih. Verjamemo, da če ga/jo bomo le imeli dovolj radi, se bo spremenil/-a. Verjamemo, da bi oseba brez nas ne preživela, da bi ji bilo zelo težko in tega ji ne moremo storiti. In ostanemo, ker nas potrebuje, ne ker bi jo imeli radi. In če sem iskrena, mi potrebujemo njo. Potrebujemo jo za to, da ob njej hranimo občutek, da nas nekdo potrebuje, občutek pomembnosti. Potrebujemo jo zato, ker potem nismo sami. Kajti biti sam je težko. Potrebujemo jo zato, da smo ob njej nekdo. In zato, da imamo nekoga, ki bo poskrbel za nas. »What's love got to do with this?« bi se vprašala Tina Turner. Kaj ima ljubezen s tem? Pravzaprav nič.
Ob takšnem delovanju ljubezen kaj hitro postane predmet trgovanja – ti daj nekaj meni, in jaz dam nekaj tebi, ti naredi nekaj zame in jaz bom naredila nekaj zate. Ali, ti naredi nekaj zame in jaz te bom imela rada. Si res želimo takšne ljubezni? In če si je ne, kako to, da je potem prav to nekaj, kar tako pogosto ponujamo svojim bližnjim?
Še več o avtorici prispevka Petri Cvek in njenem delu pa boste našli tukaj in tukaj.