V tistih časih je to bilo malo nenavadno, predvsem v službi, kjer sem takrat bila. Saj veste, strahovi ne čakajo in pritiskajo z vseh strani. Tipična vprašanja, ki se prikradejo v misli: Kaj če naslednjo službo zgubim že hitro? Kaj če bom naredila z odhodom napako? Bom svojo odločitev obžalovala? … 3 leta sem zdržala in potem poiskala pot naprej.
Nova služba mi je omogočila, da sem prvič potovala izven Evrope. Šla sem v Azijo. Bila je čudovita izkušnja. Čisti odklop za Slovenko, ki je živela v varnem, domačem okolju, polna vzorcev in prepričanj, za katere hitro vidiš, da se zelo razlikujejo od ostalih, ki jih srečuješ v tujini. Kako dobro je doživeti to izkušnjo, videti razliko med ljudmi, njihovimi načini življenja, zaznavanja, razmišljanja. Nujno se mi zdi potrebno za vsakega človeka, da vsaj en kanček tega začuti v svojem življenju, doživi življenje izven meja. Več mej kot je vmes, boljše je. Več novega se lahko naučimo, tako o drugih, a predvsem o sebi. Tudi obiski različnih kontinentov prinesejo nove izkušnje, obzorja.
Slovenci smo še vedno kar zaprt narod. V razmišljanju, v sprejemanju. Radi imamo pravila, še rajši jih določamo drugim. Redkeje pa si vzamemo čas za opazovanje sebe. Predvsem pa je moje opažanje, da nismo sproščeni. Mnogi se poslužujejo alkohola ali drugih substanc, da se sprostijo. Težko ocenim mlajšo generacijo, čeprav imam dva najstnika doma. Po eni strani delujejo sproščeni, po drugi strani pa še bolj zaprto kot smo bili mi. Kaj je ''krivo'' za to? Zakaj se človek težko sprosti, prisluhne ptičkom na veji, se pogovarja ob kavici in opazuje okolico brez obsojanja, zgolj iz radovednosti, dobrega počutja ob druženju, pogovoru. Se znamo še sploh družiti, pogovarjati? Del tega razmišljanja lahko prisluhnemo v posnetku
dr. Sanele Banović, ki se je dotaknil marsikaterega Slovenca/ko. Vredno ogleda, zelo priporočam.
Včeraj sem bila na pohodu na bližnji hrib. Dobro uro, uro pa pol hoje v eno smer. Zraven sem vzela svojo psičko in uživala na poti. Uživala v soncu in zeleni naravi in uživala v opazovanju Neli (psičke), ki je bila presrečna, da sem jo vzela s sabo. Izžarevala je ponovno to otroško igrivost, mahala z repkom od zadovoljstva. Popoldne se je doma ulegla na kavč in zadovoljno spala. Njena prisotnost me prav vabi k trenutku. Vesela sem, da me kljub zelo nizki starosti (stara je komaj 1 leto in 3 mesece) konstantno uči. Uči me biti zadovoljna v vsakem trenutku, ko sem z njo. Uči me biti sproščena kot ona v vsakem trenutku tudi je. Kako je z vami, dragi bralci, kaj pomaga pri sproščenosti vam?