Najpogostejše čustvene pasti, v katere pademo (naši avtopiloti) so:
1. KRITIZIRANJE
2. PERFEKCIONIZEM
3. OBSOJANJE
4. ZAMERA
5. VLOGA ŽRTVE
Pasti najpogosteje nastanejo v otroštvu, ko naše čustvene potrebe niso bile izpolnjene, in smo si kot čustveno še nedozoreli otroci, to prevedli tako, da nismo dovolj dobri, dovolj vredni, dovolj ljubljeni. Če smo bili v otroštvu na primer deležni več kritike kot pohval, potem se nam zgodi, da ta vzorec kritiziranja postane del nas in pogosto postanemo neusmiljeni kritiki do sebe in posledično tudi do drugih.
Kriticizem je zelo »trmasta« navada in moramo biti precej pozorni na svoje izražanje, da kritiko sploh zaznamo, saj kriticizem pogosto zavijemo v vatko in ga zato sploh ne opazimo.
Tudi perfekcionizem razvijemo zato, ker se ne počutimo dovolj dobri, dovolj sprejeti, ljubljeni. Z željo, da dokažemo, da si to zaslužimo, razvijemo perfekcionizem. Vse mora biti perfektno in dovolj dobro, potem bomo končno dovolj dobri. Te želje nas ženejo v skrajnosti, v pretiravanje, pa naj bo to delo ali kakšno drugo področje. To počnemo tako dolgo, dokler ne zacelimo ranjenih čustev.
Če nas pogosto obsojali, ravno tako razvijemo obrambni mehanizem in lahko začnemo obsojati tudi mi in se tako odmaknemo od svojih pravih občutkov in negativnih prepričanj o sebi. Obsojanje in kriticizem hodita z roko v roki. Ko boste začeli opazovati svoje misli, besede in pogovore, boste ugotovili, da je veliko pogovorov s prijateljicami ali prijatelji pravzaprav obsojanje ali kritiziranje.
Zamere mogoče najbolj opazimo, ker vemo, s kom nismo v dobrih odnosih. Tolažimo se s tem, da nam je nekdo, tisti ali tista, povzročila "nekaj". Ko odstranimo iz take zgodbe osebe, ki nam je nekaj naredila, ostanemo samo z občutki, ki nam jih je oseba samo odzrcalila. Potem vemo, s katerimi čustvi se moramo soočiti.
V vlogi žrtve se lahko čisto vsi prepoznamo in je sestavni del zgoraj naštetih vedenjskih vzorcev. Spomnim se, ko sem pred leti pripovedovala prijateljici o tem, kaj vse hudega se mi dogaja. V realnosti in mojem življenju je vse zgledalo res težko. A ker se mi ja vsako leto zgodila, kakšna zelo neljuba situacija, sem začela raziskovati. Nekega dne sem spoznala, da pravzaprav sama privlačim takšne situacije zato, da lahko nekaj ali nekoga rešujem. Vau, to je bilo prelomno spoznanje. Vse to sem privlačila zato, da sem se potem, ko sem situacije uspešno rešila, počutila pomembna, pametna in še kaj bi lahko naštela. Zato se delo na sebi ali duhovna rast res izplača.
Zakon privlačnosti deluje, zato razmislite, kaj privlačite v vaše življenje.
Nadica Lukman je ambasadorka spletnega portala MojaLeta. Pravi, da so jo najbolj oblikovale težje življenjske preizkušnje, ko je iz vloge žrtve stopila v svojo moč. Danes pomaga predvsem ženskam v okviru Kluba srečna ženska, je djotiš astrologinja in mentorica za osebno rast. Najdete jo tudi na https://srecnazenska.si/