Poleg ministra Gantarja so na novinarski konferenci sodelovali še državna sekretarka na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Mateja Ribič, vodja strokovne skupine za zajezitev in obvladovanje epidemije COVID-19 pri Ministrstvu za zdravje prof. dr. Bojana Beovič, direktor Univerzitetne klinike za pljučne bolezni in alergijo Golnik dr. Aleš Rozman, strokovni direktor Splošne bolnišnice Celje in koordinator za izvajanje zdravstvene dejavnosti v socialno varstvenih zavodih za območje celjske regije mag. Franc Vindišar in državna koordinatorica razvoja paliativne oskrbe mag. Mateja Lopuh.
Minister Tomaž Gantar je poleg navdušenja nad tem, da je bila Slovenija pri obvladovanju epidemije uspešna, izrazil tudi obžalovanje, da se v nekaterih medijih pojavljajo dvomi v strokovnost opravljenega dela, predvsem pri oskrbi oskrbovancev v domovih za starejše. Ob tem je opozoril, da sta se tako zdravstveni sistem kot oskrba v domovih za starejše dobro prilagodila na širjenje okužbe z virusom SARS-CoV-2. Oba sistema sta se že pred epidemijo soočala s pomanjkanjem kadrov in ustrezne prostorske infrastrukture. Kljub temu se je okužilo le 1,7 % oskrbovancev v domovih za starejše. "Manjše težave pri soočanju z okužbami smo imeli v 10 od 102 domov, večje težave le v treh. Največje težave so se v domovih pojavile že takoj na začetku epidemije, ki so se, kot meni minister za zdravje, v sodelovanju s strokovnimi ekipami reševale na optimalen način. Ob tem je minister dejal, da je sejanje strahu glede obravnave starejših občanov v domovih za starejše neutemeljen in krivičen, predvsem do zdravstvenih in drugih delavcev, ki so se v teh ustanovah trudili, da bi premagali težave zaradi epidemije," so pojasnili na ministrstvu za zdravje.
Državna sekretarka Mateja Ribič je opozorila, da so domovi za starejše veliko več kot le ustanove, v katerih se izvaja institucionalno varstvo za starejše osebe. Več kot 18. tisoč oskrbovancem je to dom in varen prostor. V Sloveniji sta 102 domova za starejše, v 90 % domov so ukrepi za preprečevanje širjenja okužb dosegli svoj namen. "V prvem valu so se pojavila le posamezna žarišča okužb, v nekaj primerih, kjer se je pojavila posamezna okužba pri zaposlenem ali stanovalcu, smo širjenje uspešno preprečili," so pojasnili na ministrstvu. Ob tem je državna sekretarka poudarila, da se stanje v domovih umirja.
Na ministrstvu se v sodelovanju s stroko, tudi zdravstveno, že pripravljajo na morebitni drugi val epidemije. Vzpostavili so delovno skupino, ki bo na osnovi izkušenj oblikovala načrt za obvladovanje okužb z virusom SARS-CoV-2, ki bo vključeval smernice, protokole in usmeritve za izvajalce ob morebitnem drugem valu. Prioriteta bo predvsem zagotovitev varnosti in zaščita vseh stanovalcev in zaposlenih ter zagotovitev čim bolj normalnega življenja v domovih.
Dr. Bojana Beovič je poudarila, da trditve o premalo številnem premeščanju oskrbovancev domov za ostarele premeščenih v bolnišnice zbujajo nepotrebne strahove in stiske pri oskrbovancih in njihovih svojcih. Zdravljenje v bolnišnici je smiselno takrat, ko lahko v bolnišnici nudimo zdravljenje, ki ga doma bolnik ne more biti deležen, pa ga zaradi svoje bolezni potrebuje.
"Za bolezen COVID-19 nimamo specifičnega zdravila, ki bi vplivalo neposredno na virus in s tem na ozdravitev in preživetje. Premeščanje v bolnišnico samo zato, ker so oskrbovanci okuženi z novim koronavirusom ni smiselno, saj takih oskrbovancev v bolnišnice ne premeščamo tudi v primeru drugih okužb, ki se pogosto pojavijo ob koncu življenja. Nekateri bolniki s COVID-19 pa lahko v bolnišnici pridobijo bodisi z bolj intenzivnim podpornim zdravljenjem ali z umetnim predihavanjem. Zdravljenje v bolnišnici je lahko tudi tvegano, poleg bolnišničnih okužb in vseh zapletov intenzivnega zdravljenja starostnike premestitev v bolnišnico bremeni, saj se težje prilagajajo tujemu okolju," še poudarjajo.
V domovih za ostarele je po podatkih na dan 20. 5. v Sloveniji umrlo 52 % vseh umrlih v državi, dodatnih 29% so prispevale smrti stanovalcev, ki so umrli v bolnišnicah. Primerjave s tujino so težavne, saj se podatki nanašajo na umrle stanovalce v celoti ali umrle v domovih. Le za Francijo Evropski center za nadzor in preprečevanje bolezni izrecno navaja, da je od 13 539 umrlih stanovalcev socialnovarstvenih zavodov v njih umrlo 9500 ljudi, v bolnišnicah pa dobrih 3000 ljudi, kar pomeni, da jih je v bolnišnici umrlo 25%. Pri nas je v bolnišnici od vseh umrlih stanovalcev umrlo 36% vseh umrlih stanovalcev domov, kar jasno kaže, da so bili pri nas v večji meri premeščeni v bolnišnice kot na primer v Franciji.
Med stanovalci domov za starejše je bila v Sloveniji smrtnost v celoti 26%, med tistimi, ki so bili premeščeni v bolnišnico pa 57%, kar govor v prid temu, da kljub trudu osebja v bolnišnici, zdravljenje ni bilo uspešno.
Dr. Aleš Rozman je opozoril, da so takoj, ko so ob pojavu okužb v domu za starejše Metlika opazili, da domovi niso ustrezno opremljeni za obvladovanje epidemije, pripravili strategijo, kako ukrepati: zagotoviti dovolj zaščitne opreme, usposobiti osebje, da ne širi okužbe v domovih in obvladuje razmere. Ob tem je izpostavil metliški dom kot primer dobre prakse, kjer so uspeli zajeziti širjenje okužbe z novim koronavirusom tudi izven doma. Ker je pomembno, da so okuženi ločeni od zdravih, so v okviru strategije razdelili domove na tri območja: za zdrave, za tisti, ki so bili v kontaktu z okuženim in za obolele brez težkih simptomov. Pojasnil je, da 70 % starostnikov preboleva okužbo s SARS-CoV-2 brez težkih simptomov. Starostniki s težkimi simptomi, ko je virus napadel pljuča, so bili premeščeni v bolnišnico. Ob tem je poudaril, da ni šlo za tiste bolnikov, ki bi preprečevale prehod bolnikov v bolnišnice, vendar je šlo le za zapise domskih zdravnikov o stanju bolnikov, predvsem kot pomoč pri obravnavi bolnika. Po njegovem mnenju je šlo za napako pri interpretaciji, saj prevoz v bolnišnico še ne pomeni rešitve. Kar bo reševalo življenje, bo režim v domovih in ne prevozi v bolnišnice. To pomeni, da življenja lahko najbolje rešujemo tako, da domove pripravimo na način, da tja okužba ne pride oziroma se jo čim prej zameji.
Mag. Mateja Lopuh je pojasnila, da veliko bolezni, kljub napredku medicine in vloženemu naporu, ne moremo premagati. Paliativna oskrba pomaga bolniku čimbolje živeti z neozdravljivo boleznijo. V primeru okužbe s COVID-19 se soočamo še z eno situacijo, ki je zaenkrat vzročno ne moremo pozdraviti, znotraj že obstoječe paliativne oskrbe imamo še novo paliativno situacijo, tudi v tem primeru je pomemben pogovor z bolnikom in nekateri ne želijo bolnišničnega zdravljenja.
To pravico imajo in to pravico je treba upoštevati. Paliativno načrtovanje pomeni lažje življenje z neozdravljivo boleznijo in omogoča vpletenim zdravstvenim strokovnjakom lažje razumeti odločitve bolnika, ki so včasih drugačne od naših.