V zadnjih letih se veliko govori o stanovanjskih skupnostih starejših. To so skupnosti manjšega števila starejših ljudi, ki sobivajo na drugi lokaciji, kot je njihov dom. Razloga za bivanje v takih skupnostih sta 2: prvi je družabnost, drugi pa je preselitev v bolj prijazno, naravno okolje, iz mestnega okolja praviloma na podeželje. Te skupnosti so pogoste v severnih deželah Evrope, kjer je odtujenost družin že močno prisotna, ne bomo pa jih našli v južnih državah, kjer še vedno prevladujejo tradicionalne vrednote in s tem povezanost znotraj družin. Slovenija je za sedaj nekje vmes. Naša značilnost je tudi, da smo zelo navezani na svojo nepremičnino. To je razumljivo, saj večina starejših živi v lastnih nepremičninah, ki so si jih tekom življenja z muko pridobili.
PREBERITE TUDI: Se pogovarjate o starosti? Kje želite živeti in kako? Kaj, če ostanete sami?
V Sloveniji že obstaja nekaj takih skupnosti, so pa redke, ker je njihovo ustanavljanje in predvsem vodenje, polno izzivov. Nekaj jih bom navedla iz lastnih opazovanj, gotovo pa to ni vse.
Prvi izziv je primerna nepremičnina. Praznih, velikih nepremičnin je na podeželju veliko, težava je v njihovi opremljenosti. V kolikor želi lastnik take nepremičnine v njej ustanoviti stanovanjsko skupnost, mora zagotoviti primerno stanovanjsko okolje, ki vsebuje minimalni standard; to je soba s kopalnico in "event" manjšo čajno kuhinjo. Ob tem pa večji skupni prostor za druženje in skupno kuhinjo. To pomeni preureditev stavbe, kar pa je povezano z veliki stroški.
Nadalje morajo prejete najemnine lastniku nepremičnine zagotavljati pokrivanje stroškov, amortizacijo (obnova, vzdrževanje itd.), povračilo "event" investicije, pa tudi plačilo vseh dajatev. Strošek bivanja v takem objektu torej ni zanemarljiv in se ne more nadomestiti le z opravljanjem del (napr. pridelavo hrane na vrtu in drugimi potrebnimi deli).
Drugi pogoj je, da so stanovalci samostojni, torej, da ne potrebujejo zdravniške oskrbe. Te skupnosti niso varovana stanovanja oziroma domovi za ostarele, saj take oskrbe ne zagotavljajo. Medsebojna pomoč v skupnostih je sicer dobrodošla, vendar ni samoumevna.
Dodatni izziv je tudi kompatibilnost ljudi in s tem povezano upravljanje skupnosti. Skupnost se lahko učinkovito organizira in vodi le, če se upravlja od zunaj in s tem postavi vse stanovalce v enakopraven položaj. Poznam nekaj poskusov, ko so se zainteresirani sami poskusili organizirati, pa se ni izšlo. Nekdo pač mora imeti zadnjo besedo.
Prav tako mora oseba, ki vstopi v skupnost urediti svoje premoženje, event svojo nepremičnino in jo event oddati v najem in s tem pokrivati stroške bivanja v stanovanjski skupnosti. Bivanje v skupnosti ni cenejše od bivanja v domačem okolju. Njena prednost ni finančna, temveč socialna - druženje, zato si mora član skupnosti sam urediti vir financiranja. Starejši, ki ima v lasti neko nepremičnino, pa se za njeno oddajanje ali prodajo težko odloči, saj je to povezano z dodatnimi obveznostmi, pa tudi dogovora z otroki.
Zaključek: stanovanjske skupnosti bodo zaživele, ko bodo prepoznane kot podjetniška priložnost. Bivanje v taki nepremičnini je namreč povezano z zakonodajo (davčno in še katero) in s precej velikim finančnim vložkom, ki ga mora zagotoviti lastnik nepremičnine. Ta pa je pri vsem procesu ustanavljanja skupnosti ključen.
Vesna Cetinski
PREBERITE TUDI: "Največ zdravstvenih tegob zadene tiste, ki vstopijo v čas upokojitve nepripravljeni"