»Knjiga se je preprosto zgodila. Mislim, da sem jo najprej napisala v glavi. Potem sem jo enostavno izlila na papir. Vse od ločitve in vse od trenutka, ko sem zaživela z drugim možem, sem razmišljala, da bi napisala knjigo o tem, kako je iti skozi ločitev, kakšni strahovi te ob tem prevevajo in kako si znova “sestaviš” življenje. Mnogo mojih prijateljic iz socialnih omrežij me skozi leta sprašuje, kako smo si uredili življenje, kako je z otroki, kako se razumem z nekdanjim možem … zdelo se mi je, da je prav, da povem svojo zgodbo,« je pojasnila Alenka Kesar, avtorica knjige Druga žena, na začetku najinega pogovora. In najbrž zato, ker je njena izpoved resnično iskrena, čustvena, zapisana skozi leta izkušenj, je knjiga že v nekaj tednih postala med bralci in bralkami zelo priljubljena.
Za portal MojaLeta.si je Alenka odgovorila na nekaj vprašanj.
Kaj želite s knjigo sporočiti?
Moja pripoved je gotovo podpora in uteha vsem, ki se ločujejo ali so se ločili. Prav tako predstavlja vero v ljubezen, daje upanje, da je ljubezen mogoča tudi v kasnejših letih. In nedvomno pomeni, da ženske niso same v takšnih zgodbah. Več nas je in med seboj si lahko pomagamo.
Ali verjamete v ljubezen na prvi pogled?
Odkar se mi je zgodila ljubezen na prvi pogled, verjamem vanjo. Nikoli prej nisem pomislila, da je to mogoče, a nama s Kamenkom (mojim drugim možem) se je zgodila naravnost romantična, nora in mogočna ljubezen, ki se je začela s prvim stiskom roke. Od tistega trenutka sem misila nanj in on name.
Bili ste poročeni, imate dve hčeri, nato ste se ločili in ponovno našli ljubezen, se poročili. Ali je ločitev neuspeh? Kako je ločitev vplivala na vaše življenje, kaj se je spremenilo, kaj vas je naučila?
Ločitev gotovo ni neuspeh. Zakon namreč ne dojemam kot tekmo, kot posel. Zakon je skupek vseh čustev, ki jih ljudje premoremo. In ko so ta čustva v soglasju, je lepo živeti v dvoje. Ko se stvari začnejo lomiti, je težko. Kot bi bival v ekonom loncu. Na majhnem ognju je veliko energije in ko se odločiš za ločitev, je tako, kot bi izpustil paro iz lonca. Tako sem se počutila jaz. Po 22 letih sva se ločila s prvim možem, po tem, ko sva skušala rešiti zakon tudi z zakonsko terapijo. Nazadnje sva se odločila, da se je najbolje raziti. V hipu, ko sva se odločila za razhod, so padla pričakovanja in pritiski in postala sva znova Alenka in Blaž, kot sva bila na začetku zveze. Razšla sva se lepo in še vedno imava lep odnos.
Menite, da se z vsako življenjsko prelomnico spremenimo tudi mi, da postanemo drugačni, druga oseba?
Gotovo se osvobodimo tistega, kar nas je stiskalo, kar nas je omejevalo. Verjetno tudi veliko bolje vemo, kaj si želimo in kakšni bi želeli postati. Vse to vpliva na spremembo. Vprašanje je seveda, če je to dolgotrajna sprememba ali le hipna. Jaz sem nedvomno postala veliko bolj zadovoljna, kot sem bila in znova sem našla sebe, kot sem bila pred leti. Prijeten občutek.
Kaj bi danes sporočili tisti Alenki, ki se je pred leti ločevala?
Da je pogumna bolj, kot si je kadarkoli mislila in da je veliko bolj močna, kot si je upala priznati. Zelo sem ponosna nase, da sem si uredila življenje tako, da diham s polnimi pljuči in živim vse tisto, kar sem si želela.
Alenka in Kamenko Kesar z družino. (foto: osebni arhiv)
Je danes preveč ločitev, ali ne znamo 'potrpeti' drug z drugim, sklepati kompromisov? Ali je ločitev nekaj, kar se pač zgodi in je del življenjskega procesa?
Ne vem, ne morem reči, kajti zgodb tistih, ki se ločujejo, ne poznam od blizu. Lahko rečem zase, da je tempo življenja neizprosen, da je pritisk, kako naj živimo visok in da je težko ohraniti samega sebe in svoj odnos. Ločitev ni nekaj, kar bi si kdorkoli želel, je pa dejstvo, da lahko ločitev marsikaj reši in pripelje nove poti.
Ko ste se drugič poročili, ste to storili z življenjskimi izkušnjami, s 'kilometrino' Kaj je bilo drugače, kako ste gledali na prvi in kako na drugi zakon?
Svojih dveh zakonov nikoli ne primerjam. Ne zdi se mi pošteno. Ne zdi se mi potrebno. Gotovo pa sem veliko bolj spoštljiva do življenja, kot ga imam s Kamenkom, veliko bolj sem potrpežljiva in se zavedam, kaj bi lahko izgubila. Oba imava za seboj zakon in oba veva, kaj se lahko zgodi. Mislim, da drug z drugim ravnava zelo, zelo lepo.
Ločenka z otrokoma in ločenec z otrokoma. Najbrž je veliko usklajevanja, potrpežljivosti, prilagajanja, pogovorov. Mnogo je podobnih parov, pa se razidejo, pogosto tudi zaradi drugačnega pogleda na vzgojo. Kaj bi jim svetovali?
Združiti dva vzgojna modela v eno razširjeno družino je pot. Nič se ne zgodi čez noč. Tudi o tem veliko pišem v knjigi, kako sem postala mačeha in kaj je to zame pomenilo. Zgodbe so si različne, ljudje smo si različni in ne bi mogla svetovati nikomur, saj ne poznam njihovih zgodb. Lahko pa rečem zase, da sem odprla srce in se sprostila. Ko sem to naredila, so stvari stekle zelo naravno. Ko sem se nehala pretirano truditi, so se stvari postavile na svoje mesto.
Zasledila sem, ko ste zapisali, da s sedanjim možem nikoli ne boste imeli skupnega otroka. Je otrok potrditev prave ljubezni? Je zakon brez skupnega otroka nepopoln? Kako danes gledate na to?
Razlog za to, da nimava skupnega otroka je čustven. Kamenko je čutil, da tega ne more storiti svojima otrokoma. Čutil je, da bi ju prizadel, če bi imel z menoj otroka, ki bi živel z njim, medtem, ko njegova dva otroka iz prvega zakona živita z mami. Razumela sem. Skupen otrok gotovo ne predstavlja potrditve ljubezni, sem si pa, kot ženska, ki tako zelo ljubi svojega moža, seveda želela roditi njegovega otroka. A sem prepričana, da je tako, kot je, čudovito in skupaj imava štiri prekrasne otroke. Kaj bi si človek lahko želel več?
Moja knjiga je na voljo na spletni strani: www.alenka.si in v vseh boljših knjigarnah po Sloveniji.