Arome Anine mladosti

Breg nad Svetim Antonom, obdan z razkošnostjo jutranjih sap, je oblečen v zelenilo. Vrabci in sinice oholo prhutajo okrog svojih ležišč. Ani spričo strmih pobočij spomini tenko uhajajo skozi svetlobno vrzel v prostrano nebo. Včasih ima občutek, da jo pogled utesnjuje, ji otežuje dihanje.
Arome Anine mladosti ... (foto: www.sxc.hu)
Arome Anine mladosti ... (foto: www.sxc.hu)
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
S prvo svežino odprtih bilk se Ani v nosnice zareže smolnati vonj po pomladnih brstih mladih kostanjev. Od nekdaj so rasli pred hišo. V senci njihovih krošenj so se spletale mnoge simpatije. Ob jesenskih večerih so možje v njihovi senci kuhali geruš. To je bila mešanica devetdeset odstotnega alkohola, pelina in vode, do sile grenka pijača, ki je s svojo močjo kakor čarobni napoj delovala na čute utrujenih knapov. Vonjave so se širile vse do Aninega okna. Ob večerih, ko so drugi legli k počitku, je ona na skrivaj stopila k oknu, ga priprla in vdihavala redke hlape, ki so še napolnjevali zrak. Zamišljala si je, kako sedi na gugalnici v parku, se ziblje vse do neba, sega v kostanjeve veje in smuka njihovo trpko cvetje.

V sonce ujeta slika se jo dotakne s takšno silovitostjo spomina, da ji zaigra srce in ji je otroštvo položeno v dlani. Prisloni si jih na ustne in srka vonj lubja, ki ga je tako rada drobila med prsti. Mama ji je ob pogledu na rjave ostanke za nohti vsakokrat v roke potisnila domače milo, ki ga je bila zvarila iz ostankov italijanskega pralnega mila in mu dodala pepel iz domačega gašperčka. Takšne sluzaste gmote so se otroci otepali kakor prah omela.

Pred očmi se ji zariše dolgi niz knapovskih blokov z odpadajočim ometom in betonskim stopniščem. Pred vhodi v temačne veže posedajo klekljarice in stikajo nabodena ušesa, da jim ja ne bi kaj ušlo. Za bloki se grmadijo skladovnice drv, iz katerih se širi vonj po preperelem lesu in po prašnosti apnenčastih zidov. Kupi odvržene šare izdajajo pridih zavrženosti nekega časa in odtis zapuščenosti neke generacije, ki se nikoli ni vrnila na domove. Srce ji zaigra ob spominu na neizmerno skrivnostne kotičke za igre in skrivalnice vseh vrst, na prve dotike fantov, na okušanje prvih tobačnih dimov in na nerodne skoke v visoke pete.

Poskuša se spomniti takratnih občutkov, zaznav in vonjev, ki so jih ji nudili doživljaji. Sploh ne pozna več prvinskega vonja svoje mladosti. Je to vonj po materi? Je to vonj jorgovana, ki je rastel za njihovo hišo? So danes njene zaznave drugačne? Je aroma opoldneva enaka večerni? Kakšen vonj veje od človeka, ko je nerazpoložen ali ko ga dobra volja dviguje v zrak? Vonji so pisani, to dobro ve. Včasih je o njih bolje molčati. Vsakega se drži samosvoje ponavljajoče se raztezanje. Vonj jutranje rose je drugačen od opoldanske sopare trav. Slednjega trgajo hitri, odrezavi sunki vetra. Vonjave pozimi preveva tišina, ki je nasprotje oglušujoči poletni pripeki. Vonji jeseni so najbolj darežljivi. Naselijo ti vse čute. Takšne so tudi arome Anine jeseni. Šuštenje poletnih sparin so zamenjali rahlo nedoločni občutki za resničnost zaznav. Podobni so barvitim akordom ptičjega žgolenja, v katerem je polno tožb, prošenj, otožnosti. To brnenje pevskih strun, ki mešetari med zračnimi valovi, jo bega, ji zabrisuje pravo podobo vonjev. Že dolgo ve, da je zrak njene sedanjosti zlovoljen, napolnjen s potrošniško kramo vseh vrst. Težko mu določiš prvinskost. Saj ga ljudje nanašajo na lakirane podlage, si ga predelujejo po svojih potrebah in si ga prisvajajo.

Ana je pesnica. Pogosto razmišlja o prvobitnih stvareh, ki so zaznamovali njeno življenje. Predvsem je tu mati, ki je bila dolga leta popolnoma slepa in je znala na nek nerazumljiv način prodreti v hčerino dušo, videti stvari, ki so se Ani dozdevale povsem trivialne. Zaznala je celo slabo voljo, ki jo je Ana izražala skozi prhajočo sapo, ko je pritekla k njej. Spominja se, kako je nekega dne, ko jo je zopet obiskala, jo pobožala in se sklonila k njej, mati začutila njen vonj, ki je izdajal izčrpanost tiste sorte, ko ti poživinčijo živce. Prav v tistem času je namreč doživljala težke čase v službi. Mati jo je znala potolažiti. Ana je vselej čutila, da so materine oči velika posoda svetlobe, iz katere švigajo plameni zaznav. In prav ta vrč bi Ana rada zadržala, iz njega bi črpala mavrico občutkov. Mamina roka - ta aroma vsega darežljivega, v ne preveč blagem zraku, je zanjo vselej znala poskriti vse nesnažne delce.

Nasploh je zrak Aninega otroštva dišal nekam posebno. Kuhinjo je poleg dimu, ki so ga oddajala polena, napolnjeval vonj po dedovem prežvečenem tobaku. Kljub maminim opozorilom, da mora črnkasto gmoto izpljuvati v medeninast pljuvalnik, je ded večkrat na skrivaj odložil vsebino na povsem neprimerno mesto. Ana je v svoji radovednosti stikala za tistim skrivnim mestom, tako silovito ji je vonj žgečkal nosnice. Sledila je seveda kazen in z dedom sta si morala poiskati zavetišče na klopi pred hišo. Ana ga je dražila, da bo nekega dne še pljuča iztisnil iz sebe.

Nekaj mesecev pozneje je ded od nekod nepričakovano privlekel veliko črno pipo in si jo napolnil z zdrobljenim tobakom. Povlekel enkrat, dvakrat, prhnil in se zvito zasmejal Ani naravnost v obraz, češ, bo zdaj mami prav? Ana je ob pogledu na gosto dimno zaveso poskočila od navdušenja nad omamno aromo. Od takrat dalje sta bila z dedom najboljša zaveznika. Če je le mogla, se je med njegovim puhanjem znašla v bližini.

Očetove ljubice so bile cigarete Drava. Podlegal jim je od ranega jutra do padca v krčeviti spanec. Zaradi nenehnega kajenja je njegov obraz postajal vedno bolj koščen in siv. Zaradi goščavja žilnega pleteža so njegova meča še bolj pomodrela in členki na nogah so mu ostrili hojo. Ana se živo spominja njegovih rumenkastih prstnih mečic na rokah. Vonj po zadušljivem katranastem oblačku se ji še danes prikazuje kot demon magične sile, ki je obvladovala očeta. Veliko empatije potrebuje, da z lahkoto odklepa kadilske predale svojega očeta. Čeprav sama ni nikoli poskušala kaditi, še danes ne razume, kakšen oklepajoči napoj je lahko ta navada.
Ta članek se nadaljuje na naslednji strani - KLIKNI TUKAJ >
Stran: 1 2
Morda te zanima tudi:

Prostovoljstvo: Ne le danes, ampak vse dni v letu

Danes, 5. decembra je mednarodni dan prostovoljstva. Ob...

Razmišljanja: Zadovoljstvo je temeljnega pomena

Prav zadovoljstvo je temeljnega pomena za naše doživlja...

KOLUMNA: O mucah in mačkonih

Ko je govora o teh zadevah, zaživijo mladostni spomini,...

Nov trend: Bivanje v drugi polovici življenja

V drugi polovici življenja in v zrelih letih se spremen...

Tveganje za razvoj raka narašča s starostjo

Zgodnje odkrivanje raka dojk lahko pomeni bistveno bolj...

Razmišljanja: Samo, da bo zdravje

Vedno znova slišim koga reči: «Samo da bo zdravje, pa b...
Priljubljeno Priljubljeno Natisni Natisni
Komentarji Komentarji
0
Povečaj pisavo besedila
Pomanjšaj pisavo besedila
Prijavi se
Uporabniško imeGeslo



* Pozabljeno geslo? Klikni TUKAJ!
* Nov uporabnik? Registriraj se!
Predlogi prijateljev
Registriraj / prijavi se da ti bomo lahko priporočali nove prijatelje.
Ambasadorji MojaLeta.si arrow right
Marija Hrvatin

Marija Hrvatin
pisateljica, kolumnistka


"Življenje je preveč lepo, da bi ga zatemnila z nepomembnostmi; v tej zgodbi je zdravje biser, ki ima neprecenljivo vrednost tukaj in zdaj. "

Uredništvo Kontakt O portalu Oglaševanje Splošni pogoji Piškotki
© 2019 MojaLeta.si Vse pravice pridržane.